Neprekosljiv potep po Budimpešti

Beseda “neprekosljivo” je bila v preteklih dneh definitivno največkrat uporabljena beseda. V turističnem vodiču po Budimpešti je tako simpatično podana najvišja ocena in tako je tudi bilo, neprekosljivo. Vesela družba, ki se je tja odpravila pa prav tako. Toliko smeha, prijetnega druženja, je res pravo darilo.

Slavljencu na čast, smo se ob njegovi 60-letnici, podali po poteh njegovega starega očeta. Seveda ne le njegovega 🙂 Tu so še bratje in sestre, steber vesele druščine. Ne bom navajala imen. Mi že vemo 😉

In kot piše v brošurici, ki smo jo dobili ob vstopu na avtobus, je to prvi del potovanja po poti starega očeta, drugi del, po Bosni, izvedemo drugo leto. Letos je bil cilj obiskati mesta, s katerimi se je srečeval v času svojega okrevanja, torej Budimpešto, Višegrad, Vac, za posladek pa še Szentendre in Tihany.

Torej, čaka nas prvih 397 km poti. Pripravim si ipod z raznovrstno glasbo, ki pa ga že po prvih nekaj kilometrih kar pospravim. Se toliko dogaja po poti, da postane moteč 🙂

Že na poti in kasneje v Budimpešti se zavemo kakšen neprekosljiv zaklad smo dobili za volanom. Šofer je postal prav vse, poleg odličnega obvladovanja vožnje, še super vodič in prijatelj. Je že rezerviran za naslednje leto.

Vsi, ki kdaj potujete z avtobusom, veste kako pomemben je dober šofer. Ne bom pozabila zadnjega potovanja v Salzburg, ko šofer že v Griffnu ni več vedel v katero smer. Da ne omenim njegove “profesionalne” vožnje, ko je izgledalo kot bi bencin tankal v dizla. Drugi šofer je bil pa tako star, da smo bili v strahu, da bo treba med potjo kje še bolnišnico iskati ali še huje, da nam kar umre za volanom 🙂

No, tokrat je bilo povsem drugače. Šofer nam predstavi vse znamenitosti Budimpešte – Citadelo, veličastni parlament, Trg herojev, kjer stoji tudi kip Kralja Matjaža, ki zdaj spi pod Peco, potem še Štefanovo cerkev, Opero, Ribiško utrdbo, Matjaževo cerkev in vse mostove, ki povezujejo in kulturno ločujejo Budim in Pešto. Najstarejši Verižni most, Margaretin most, Arpadov most, ki povezuje Margaretin otok in najmlajši Elizabetin most. Vsi so bili med 2.svetovno vojno porušeni, po vojni pa obnovljeni na osnovnih temeljih. Čudoviti, res. Budimpešta je prelepo mesto, z dušo. Pri Elizabetinem mostu se sliši glasen vzklik iz avtobusa: “Dej me dou!! Tu se morm slikat!” 🙂 🙂 Slišalo se je le, dej me dou, ostalo je preglasil smeh vseh navzočih 🙂 🙂 🙂

Med vožnjo, po mestu, iz avtobusa opazujemo mimovozeče avtomobile, kjer je marsikateri sopotnik med vožnjo lovil Pokemone. Ker večina za to igro še ni slišala smo na kratko rekli nekaj besed o tej novodobni rekreaciji na svežem zraku 🙂 🙂 Ker starejšim spomin že malce peša so bili kasneje Pokemoni preimenovani v Pikapointe 🙂 🙂 🙂

V času našega pohajkovanja po Budimpešti se je odvijala tudi dirka Formule 1, kar se je sigurno poznalo tudi v večjem obleganju turistov. Dirkališče Hungaroring se nahaja na severovzhodu Budimpešte.

Drugi dan, ob šesti uri zjutraj, začnem s tekom. Hotela sem namreč preteči Verižni most, začutiti jutranji utrip mesta, ob jutranji zori občudovati veličastnost parlamenta in se vrniti čez Margaretin most. 8 km, neprekosljivo 🙂

Po zajtrku nadaljujemo pot v Szentendre, Višegrad in Vac. Szentendre je čudovito baročno mestece (15. st.), središče umetnikov in boemov. Ob poti se ustavimo v Višegradu, kjer je stari oče imel zadnji postanek pred vrnitvijo v Slovenijo oz.kot je zapisal:”8.november 1914: Danes se odpeljem proti ne v belo Ljubljano, pač pa v zeleno Štajersko. Koliko spominov nesem s seboj! In iskreno hvaležnost do madžarskih prebivalcev, ki sem jih prej podcenjeval.”

Višegrad je mesto, kjer je nekoč bil sedež srednjeveške Madžarske, kjer se je nahajala rezidenca Kralja Matjaža. Razen kraljeve palače in utrdbe je znamenito še mestno obzidje in Salomonov stolp na vrhu hriba.

Ob povratku v Budimpešto se ustavimo še v mestecu Vac. V zgodovini je bil Vac prizorišče dveh velikih zmag, ki so jih Avstrijci dobili proti Turkom, prvo leta 1597 in drugo leta 1684.

Vsa obiskana majhna mesteca so turistično zelo živahna, polno stojnic s spominki, prevladuje vonj po sivki. Mestece Vac me spomni na Škofjo Loko, le da se v dneh, ko sem bila še v Žireh, tam ni prav veliko dogajalo. Upam, da je danes kaj drugače, saj ima že s tem, da je, kaj pokazati in ponuditi radovednim in željnim obiskovalcem.

V Vacu spet dogodivščina, ki nas vse do solz nasmeje. Dva iz naše vesele druščine, žejna, se “izgubita”. Zavijeta v bližnjo gostilno, pijeta pivo in ugotavljata zakaj je gumb na mizi. En ga hoče odtrgat, pa ni šlo 🙂 🙂 Drugi se z njim igra in nanj pritiska in v hipu prinese natakar na mizo novo rundo piva. Ko ugotovita, da je gumb le zvonček za natakarja, je bilo že prepozno in nista znala več nazaj 🙂 🙂 🙂

Tretji dan sledi odhod proti severni obali Panonskega morja. Med potjo ogled tihanyskega polotoka s prelepim pogledom na “madžarsko morje” in okolico. Vesela družba vedno bolj razigrana. Šofer pravi, da tako super ekipe že dolgo ni imel. Moški del ga hitro potolaži, da bližje, ko smo domu bolj smo tečni, tako da zna besede vzeti še nazaj 🙂 🙂

Pred Tihany-jem zagledamo gostujoči cirkus in že se oglasi iz ozadja: “Stop!! Dejmo dva klovna dou!” 🙂 🙂 Šofer se le nasmeje in pelje dalje. Najbrž si misli, da na avtobusu nista le dva klovna za v cirkus ampak kar vsi 🙂 🙂

Tihany je najprivlačnejši kraj ob Blatnem jezeru, slovi po svojih znamenitostih in pokrajinski lepoti. Je zaščiteno območje. Idilična, lepo urejena vasica je turistično zelo obiskana. Vse diši po sivki. Tudi ponudba paprike, porcelana ni zanemarljiva. Na najvišjem mestu vasice stoji benediktinska opatija, kjer hranijo prve zapise v madžarskem jeziku.

Ob povratku domov smo že vajeni, da se prav povsod najde prostor za dobro malico, pa tudi če je to zapuščena avtobusna postaja ob poti 🙂 Ob prihodu v Slovenijo nas ceste same spomnijo, da smo doma. In spet se oglasi iz ozadja: “Ahtajte mi moj porcelan! Držte vsak eno šalčko!” 🙂 🙂

Med vožnjo brskam po turističnem vodiču in si probam zapomniti kakšno madžarsko besedo. Glede na to, kar je sledilo, sem si zapomnila le, da je “jaz sem” po madžarsko “nevem”. Kaj hitro se je beseda vklopila v znano in večkrat slišano Šaleharjevo pogruntavščino, ko “nimaš pojma”. Torej: “Nevem Lidija, sem iz Raven na Koroškem in nimam pojma.” 🙂 🙂

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.