Potepanje po Dolomitih

Dolomiti so bili že od nekdaj na vrhu seznama mojih želja. Vsa leta sem le pasla oči na čudovitih fotografijah, ki so jih na spletu objavljali popotniki. Štiri dni nazaj (24.10.2016), ob zgodnji jutranji kavi, me prešine, zakaj pa ne bi šla in takoj rezerviram hotel na bookingu. In takoj v priprave. Je treba gume zamenjat, kupit vinjeto za Avstrijo, za Joy nakvačkat plašček, da mi ne zmrzne 😀 Gledam vreme, napovedano sončno in toplo za ta čas. Spletne kamere pokažejo, da snega ni do 2800 m. Super. Vse bo dostopno kar želim videti. Itak morajo želje biti skromne, ker je nemogoče v Dolomitih, v štirih dneh, videti vse. V prvi vrsti je potrebno uživati. Itak se vračaš, znova in znova.

1.dan: Croda da Lago

Dan pred odhodom že tako zelo v pričakovanju, da je bilo spanja le nekaj ur, ampak dovolj, da sem že ob enih ponoči gledala k sova 🙂 Do pol štirih uredim vse potrebno in gasaaa 🙂 Teta na Sygic se je obnesla, da ni bilo potrebno oči imeti ves čas na pecljih. Po sedmi uri, ko se je začelo daniti, so se mi čez Lienz odpirali prečudoviti pogledi na s soncem obsijane vrhove. Ob pogledu na Dobbiaco pa…aaaaah….prav obnemim, kako lepo mesto v jutranjih meglicah. Zdaj vem, da sem že blizu.

Zgodnjo uro izkoristim za prvi pohod saj sem v hotelu napovedana šele v popoldanskem času. Iz Cortine d’Ampezzo zavijem proti prelazu Passo Falzarego in sledim odcepu levo v smeri alpskega prelaza Passo Giau in Marmolade. Po cca 4 km vožnje zagledam “magični” številki 434 in 437, izhodišče Ponte de Ru Curto (1695 m). Današnji cilj je namreč Croda da Lago na 2046 m.

Za izbiro pohodov sem koristila stran hribi.net. Opisi poti na strani so super. Izbirala sem lažje in delno zahtevne poti. Današnja pot je med lažjimi. Je urejena in zelo dobro označena. Prehodi jo lahko prav vsak. Pot vodi pod vzhodna pobočja vrha Ciadenes. S poti se odpirajo razgledi na gorske skupine Cristallo, Sorapiss in Antelao. Po dolini Val Negra pot pripelje do jezera Lago Federa. Prava avtocesta v primerjavi s potjo do Triglavskih jezer 🙂 Ja, ob pogledu na Lago Federa sem našla nekaj podobnosti. Ok, jezero, ja 😀 Pa še kaj bi se našlo. Presodite sami.

Večina koč v Dolomitih je v tem času zaprtih, kar mi je bilo po svoje tudi všeč. Bil je tak mir kot si ga vedno želim, ko grem v hribe.

Ob jutranjih -3 stopinjah, ko je Joy prvič važno zakorakala v novem plaščku, me je pri koči presenetilo prijetnih 18 stopinj. Pred kočo sva obsedela s fotografom, Italijanom. In kot on ni znal angleško tako tudi jaz s svojo polomljeno italijanščino nisem ne vem kaj veliko povedala 🙂 Tišina in občudovanje lepot narave pa itak vse pove.

Dolomiti so raj za fotografe. Razgledi okrog in okrog se težko kosajo s katerimikoli, kjerkoli drugje. In še jesenske barve dodajo svojo magičnost. 

Ko se odpravim okrog jezera pozabim pri koči posodico za vodo, za Joy, je fotograf preizkusil echo med gorami. “Signora con il cane!”, so slišali najbrž vse do Cortine 😀

Po vrnitvi na izhodišče se prijetno utrujena, po ovinkasti cesti pripeljem do prelaza Passo Giau. Tu morate obstati, ker so razgledi res veličastni.

Sledi še spust v dolino (29 ovinkov :)), kjer me ob jezeru Alleghe čaka hotel.

 

2.dan: Tre Cime

Po zajtrku in prijetnem klepetu z mamo lastnice hotela se odpravim. Smer Auronzo, Tri Cine. Slovenski prevod mi ne leži, ma OK. Kakorkoli. Do prelaza Passo Giau štejem ovinke – 29 jih je. Prelepo jutro, ko je nad 2000 m že +10 stopinj, napove lep dan. Se spustim skozi Pocol in v Cortino d’Ampezzo.

Tu me smerokazi že usmerijo proti Auronzu. Mimo jezera Misurina in Antorno se pripeljem do rampe. Odštejem 25 EUR, saj sem se odločila, da bo današnje izhodišče pri Rifugio Auronzo. 7 km poti do koče je res prava paša za oči. Takoj, ko parkiram, se za hrbtom oglasi: “Dober dan. Kaj pa ti tu?”. Znanci iz Slovenj Gradca. Slovenci imamo radi gore zato se niti ne začudim preveč 🙂 Moški del ekipe se mi tako pridruži na današnji krožni poti, ženski del se odloči, da skuha kosilo. 

Smer Rifugio Lavaredo, 2344 m. Lepa, lahka, razgledna pot, ki vodi pod mogočnimi ostenji Treh Cin. Od koče rahlo levo se začne vzpon po melišču proti škrbini (Forcela Lavaredo) med Monte Paternom in Tremi Cinami. Proti koči Rifugio Locatelli izberem spodnjo pot pod pobočjem zahodne stene Monte Paterna. Pri koči se zgornja in spodnja pot združita. Koča je na višini 2450 m. Desno že zagledam tudi jezeri Laghi dei Piani, do katerih je 5 minut hoje.

Sledi obvezno pivo, malica, čvek. Joy že fehtari za priboljške pri drugih pohodnikih 🙂 Bi kar obsedela na prijetnih cca 15 stopinjah, vendar razgledi kar sami ženejo dalje z željo po še…

Proti koči Rifugio Auronzo najprej sledi spust pod pobočje Treh Cin, potem bolj strm vzpon do koče Langalm, 2283 m. Po prečenju plazovnega pobočja, mimo nešteto možicljev, sledi povratek na izhodišče. Dobre 3 ure in pol hoje. Ob takšnih razgledih se na izhodišče človek vrne spočit.

 

3.dan: Cinque Torri

Zjutraj mi ni prav nič jasno katera ura prav kaže. Pred kavo itak ne funkcioniram najbolje zato ni nič čudnega, če sem uro na telefonu naravnala po Polarjevi uri in ne obratno. Mi je pač pasalo v poletno naravnanem času 🙂

Torej, današnji cilj Cinque Torri in vse tam okrog, do najvišje Rifugio Nuvolau na 2575 m. Tokrat se izognem 29 ovinkom na prelaz Passo Giau in izberem prelaz Passo Falzarego, kjer je kak ovinek manj 🙂 Se spustim še cca 3 km in desno ob cesti že zagledam velik pano Rifugio Bai de Dones (1889 m). Tokrat veliko parkirišče spodaj zaprto, parkirala pred rampo ob cesti.

S parkirišča oznake vodijo proti vzhodu, pot 425, Cinque Torri, Rifugio Scoiattoli. Na začetku je makedamska cesta, le nekaj 10 metrov, potem glejte levo, da ne zgrešite markacije, kot se je zgodilo meni. Ma OK, en breg več, ne škodi 🙂 Skratka, levo vodi lepo urejena peš pot, v gozd, mimo jezera Lago Bai de Dones, ki v tem letnem času zgleda le kot ena mlaka. Peš poti 425 vodi skozi gozd, zadnji kilometer pa se priključi asfaltirani cesti. Vzpon po cesti odpira razglede proti Tofanam. Kmalu pridem do označenega razpotja, kjer se desno odcepi zanimiva pot imenovana Trincee, ki poteka po obnovljenih vojaških jarkih in ob kateri so predstavljene zanimivosti iz prve svetovne vojne. To pot si izberem za povratek. Sopiham dalje po cesti in že zagledam kočo Rifugio Cinque Torri (2137 m). Giro de Cinque Torri si pustim za povratek. Zdaj je najprej na vrsti tista kočica, visoko v daljavi, Nuvolau. Sledim oznakam za Rifugio Scoiattoli (2334 m) katero pokljukam čez cca 20 minut. Od tu prekrasen razgled na Cinque Torri in daljne vrhove Dolomitov, z Marmolado v ozadju.

Nadaljujem v smeri Rifugio Nuvolau. Cesta, melišče preide v skalovje, na mestih ledeno, nevarnost zdrsa, tako da z Joy vandrava malo sem malo tja, da se izogneva ledenim predelom. Razgledni poti sledim vse do vrha Nuvolau (2575 m). Si napasem oči, Joy dobi zasluženo malico, jaz pivo, itak, naredim še nekaj forografij in že kukam proti Rifugio Averau. Do R. Averau sledi le kratek spust in že lahko občudujem leta 2010 obnovljeno kočo na višini 2413 m. Vreme mi je te dni res naklonjeno. Tudi domačini so zatrdili, da je nenavadno, da bi imeli konec oktobra tako visoke temperature, brez snega. Ampak, za treking, božansko.

Cingue Torri spet postajajo bolj izraziti. Z Nuvolau, so ob veličastnosti vseh gora, zgledali v daljavi kot eni mali kamenčki 🙂 Izberem Giro skozi prste, ki se nadaljuje potem po obnovljenih vojaških jarkih Trincee in le še spust do Bai de Dones. Kar fajn tura.

 

4.dan: Lago di Sorapiss

Ker sem bila še vedno na “stari” uri sem zjutraj ob šestih neuspešno čakala na zajtrk 🙂 Seveda sem mislila, da so zaspali 🙂 Lačna še zadnjega vzpona, pol ure kasneje hitro vzamem nekaj žemljic in že via Passo Giau. Se je treba najprej pripeljati na Passo Tre Croci (1805 m), kjer je dobro ujeti zgodnje ure, če želite dobiti parkirno mesto. “Stara” ura me tu rešuje, ob cesti parkiranih le nekaj avtomobilov.

Za zadnji dan izberem delno zahtevno pot in me je res zanimalo na podlagi česa je ocenjena takšna težavnost poti. Že med potjo sem spoznala, da je ocena upravičena. Za marsikoga bi bila pot lahko tudi zahtevna in ne le delno zahtevna. Pot je dobro zavarovana, je pa nekaj izpostavljenih predelov, kjer strahu pred višino ne smete poznati.

Torej, s prelaza Tre Croci se držim smerokazov, ki vodijo proti koči Rifugio al Sorapiss. Edino razpotje ob poti, kjer se pojavi dilema kam, je označeno s smerokazom Rifugio Vandelli. Prava smer. Široka makedamska pot hitro pripelje v gozd in nato preči pobočja proti vzhodu. Položna pot, ob kateri se občasno odpre razgled proti skupini Cristallo, vodi mimo nekaj vojaških objektov iz prve svetovne vojne. Kasneje pot postane ožja in nekoliko izpostavljena. Sem že pod vrhovi Cime di Marcoira in Cime Ciadin del Loudo. Prečenja so zavarovana z jeklenico, Joy je tokrat moja naveza 🙂 Pri vzponih so v pomoč stopnice in ograja. Pot je mestoma ledena in je nevarnost zdrsa.

Pobočje postane manj strmo, pot skozi macesnov gozd in ruševje vodi do jezera. Nad jezerom je koča Rifugio Vandelli, ki so jo po plazu, kasneje še požaru, leta 1966 ponovno zgradili. Prvotno je bila locirana ob jezeru.

Jezero pa, kljub temu, da je bilo zamrznjeno, čudovite turkizne barve. Pridem pogledat še poleti 🙂 

Toliko “na kratko” o potepanju v Dolomitih. Ker vem, da nisem bila zadnjič, nadaljevanje sledi 😉

1 Komentar

  1. marjana havle

    Imaš želje,ki se uresničijo….,tudi meni so Dolomiti malo znani s planinci, vendar le kot enodnevni izleti ,vedno so presenečenja, ker so posebni , paša za oči…..se veselim tvojega nadaljevanja….lpm

Komentarji so onemogočeni.