7.8.2013 – Ojstrc (Hochobir) (2139 m) – ogledna tura

24.8.2013 je napovedana pohodniška tura na Obir (Ojstrc (Hochobir)) s ŠD KOPUR. Navadno naredim ogledno turo, kadar vodim skupino na Vrh, na katerem še nisem bila. In po 10 dnevnem poležavanju na morski obali je bil današnji dan kot nalašč, da se ponovno spravim k sebi.

Iz Raven startam ob 5:30. Zapeljem se, mimo jutranje vedno čudovite Pece, v Železno Kaplo / Eisenkappel kamor prispem malo pred 6:30 in od koder z vožnjo nadaljujem proti zahodu v smeri »Hochobir«. Tej cesti sledim približno 3km do križišča, kjer smerokaz za »Eisenkappler Hütte« usmeri desno na še naprej asfaltirano cesto, ki se začne strmeje vzpenjati in višje pripelje do mesta, kjer je rampa in je potrebno plačati cestnino. Čeprav sem se že prej pozanimala in sem vedela, da je potrebno s seboj imeti kovance, 6 EUR, saj se rampa na noben drugi čudež ne odpre, kovancev seveda nisem imela. Po dolgih dnevih poležavanja sem predvidevala, da mi le vzpon od »Eisenkappler Hütte« do vrha Obirja, ki naj bi po oznakah sodeč trajal 1 ½ ure, ne bo dovolj. Tako sem obrnila in parkirala 500 m nižje. V avtu me je 14°C zunanje temperature prepričalo, da me čaka čudovit dan za daljši pohod.

Peca

Od rampe do koče je 8 km. Spočita zagrizem v asfalt. Kaj kmalu ugotovim, da sem in bom edina, ki se je peš odpravila od rampe. Niti na Kurnikovem sedlu (997 m) ni bil parkiran prav noben avtomobil. Prehitevajo me avtomobili, srečujem se z začudenimi in hkrati spodbudnimi pogledi. »No, že kakšno hujšo imam za seboj«, si govorim.

Poležavanje na plaži je posledično razvadilo moja stopala, tako da po 6 km začutim žulj na peti. Ker ni ne prvi in ne zadnji me niti ne zmoti preveč. Ko prispem do koče »Eisenkappler Hütte« (1555 m), zamenjam nogavice in oskrbim žulj. Brez kave z mlekom seveda tudi ni šlo. Ura je 9:00, temperatura odličnih 19°C, prijetno pihlja. Po krajšem počitku si oprtam nahrbtnik in jo mahnem proti Obirju. Večji del poti je po gozdu, le zadnje dobre pol ure hoje se ni kam skriti pred soncem. Vendar danes to ni bilo moteče, kljub napovedanim 38°C v dolini. Zgoraj je ves čas pihljalo, tako da vročina ni bila prehuda, mogoče do 25°C, nisem preverjala, saj so bili razgledi na vse strani dih jemajoči in sem pozabila na vročino in utrujenost.

 »Eisenkappler Hütte« (1555 m)

Srečam skupino starejših pohodnikov in moje klavrno znanje nemščine je pripomoglo vsaj toliko, da sem razumela, da me gospa sprašuje, če so mene srečali po cesti od rampe do koče. Pritrdim, potem me navdušeno zasuje s pohvalami, s kupom vprašanj, da sem komaj uspela izdahnit, da »Entschuldigung, Ich kann nicht gut Deutsch sprechen«. Ona še »Bravo, bravo« in smo šli vsak v svojo smer 🙂 🙂

Do vrha potrebovala 2 uri, saj me narava vedno znova tako navdušuje, da res ne vidim nobenega užitka, da bi le oddirkala na vrh in nazaj v dolino. Na vrhu cca 20 planincev, nobenega Slovenca. Sem se raje malce umaknila, saj sem se bala, da bi me kdo kaj vprašal, na primer, za zmenek, jaz bi pa odgovorila, da so mi všeč njegova kuhana jajčka – ali kaj podobnega 🙂 🙂 🙂  Ja, nemščino moram bolj resno vzet. Cilj – septembra v intenzivni tečaj !!

 Vrh 2139 m

Naredim nekaj razglednih fotk (mimogrede, spet mi je crknil fotoaparat), ažuriram status na facebooku 🙂 in se ob 11:30 odpravim nazaj proti koči. Ob tej uri sonce že kaže svoje kremplje in po prihodu do koče, z zadnjimi izdihljaji, naročim pivo. Srkam počaaaasi, naj užitek traja 🙂 Prostor pred kočo se kmalu napolni s petjem, smehom. Posebej so me nasmejali pri sosednji mizi, ko sta dva pohodnika vzela senčnik in krigle piva in šla naproti svoji skupini, ki se je vračala z vrha.

Čeprav bi bilo pametneje, da bi pri koči ostala vsaj do 16 ure in se potem odpravila po razbeljenem asfaltu, se odpravim. Po 1 km me prehitijo prav tisti starejši pohodniki, ki so me ogovorili na poti. Gospa me vpraša, če me lahko peljejo, jaz pa, terba: »Nein, danke«. Ona še: »Wirklich?« »Ja, ja«, se nasmejem in se odpeljejo. Ko bi vsaj pomislila, da se s spustom tudi temperatura viša in da o kakšni senci ne bo več duha ne sluha, najbrž ne bi storila te neumnosti. Bilo je tako vroče, da se mi je na mestih, kjer so flikali asfalt kar lepil za podplate. Kakorkoli že, vsaj vode sem imela dovolj, da me ni bilo treba kje strgat dol s ceste. Saj, zdaj se lahko hecam, ampak, naj nihče ne ponovi moje neumnosti. Pri tako visokih temperaturah je to res neodgovorno ravnanje.

Česa NE SMETE pozabiti, ko se odpravite na več urni pohod:

  • Najbolj pomembna je tekočina !! Meni je zadostovalo 2 l vode za 6,5 ur hoje. 1l si vedno naredim z magnezijem.
  • Nujno je pokrivalo !!
  • Rezervne nogavice niso nikoli odveč
  • Palice so v veliko pomoč pri hoji
  • Obliže oz. osebni komplet prve pomoči.
  • Anorak, alu-folija, čelna svetilka, rezervne baterije in mobilni telefon (polna baterija).
  • Pa prosim, naj vas ne srečam v opankah
  • Če so vmes zajle (na Obir jih ni, niti ni takih območij, da bi bile potrebne), si v nahrbtnik vrzite kolesarske rokavice (oz.podobne). Meni pridejo vedno prav. Če je tako vroče kot je sedaj so roke potne in si tako izboljšam oprijem. V hladnem pa itak.
  • Če greste v krušljive predele, ne pozabite čelade.
  • Energijske tablice.
  • Varovalni pas moram pa najprej sama začet uporabljat potem bom pa pametovala 🙂 🙂

Pojdite v gore, najdite svoj mir in uživajte v lepotah, ki so nam dane !!!
SREČNO !!!

 Panorama