ŠVICARSKA AVANTURA RICOLA TIMA – JUNGFRAU MARATON 14.9.2013

Življenjska preizkušnja najpogumnejših tekačev
13.9. – 15.9.2013

Življenje ubira svoja pota in ta navadno niso načrtovana kot ni bila načrtovana moja švicarska avantura. V zadnjem tednu pred Jungfrau maratonom se mi je namreč ponudila priložnost, da se pridružim slovenskim tekačem, ki so se odločili sprejeti izziv enega najtežjih maratonov v svetu – Jungfrau maraton. Težko je opisati vse doživeto, bi tudi težko verjela, če ne bi vsega doživljala osebno, vendar vam bom poskusila vsaj približati vse vtise in mogoče katerega od vas celo navdušiti za tek in tovrstna doživetja.

Iz štajerskega konca sta se Maksu, Arnu, Robiju in Ireni pridružili še Korošici Erna in Katarina. V veliko veselje pa mi je bilo, da smo se, čeprav šele na cilju, srečali še s preostalimi slovenskimi tekači iz mojega rodnega kraja, Žirov – Katjo, Matjažem in Bojanom. Midva z Rudijem sva se pridružila kot podporna člana ekipe, srčna navijača, fotografa in tiskovna predstavnika, kot naju je poimenoval Maks :). Maksu gre tudi zahvala za odlično organizacijo našega potovanja. Njegov Ricola team (Rudi, Irena, Co (Erna, Katarina, Robi, Maks) Lidija, Arno se tako predstavi svetu 🙂


13.9.2013:
Pa gremo …
V petek zjutraj se odpravimo proti Švici. Cca 800 km dolga pot nas pelje čez Avstrijo, Nemčijo in Italijo. Vmesni postanki so bili zelo sladki, saj se je vsak od nas potrudil in s seboj imel doma spečene dobrote – od štrudlov, biskvitov, piškotov, rogljičev do pehtranove potice. Najbolj izviren je bil Robi s svojimi testeninskimi obroki 🙂 Vsi enotnega mnenja, da je potreben obilen vnos hrane, da bodo zmogli preteči maraton. Arno in Robi svoje tekaške izkušnje rada delita še z ostalimi in njuni nasveti o hrani in tekočini, ki jo je potrebno zaužiti dan pred maratonom, so deležni pozornosti vseh prisotnih. Smeha, dobre volje ni manjkalo, tako da je pot hitro minila. Maks in Rudi sta nas tekoče in brez težav pripeljala v regijo Jungfrau, do Interlakna.


Interlaken
V zgodnjih popoldanskih urah tako prispemo v Interlaken, majhno mestece v osrčju Švice, ki se nahaja med dvema jezeroma, Thunersee in Brienzersee, na nadmorski višini 567 m, kjer bo naslednji dan tudi start maratona. Po prevzemu startnih številk napetost narašča. Vsak tekač zase začne dvomiti v svojo pripravljenost, nekateri svoj dvom izrazijo naglas, drugim je razbrati skrb iz obraza. Poskušam jih prepričati, da je to za njih »mala malica« ampak verjamem, da nisem bila prav prepričljiva. Bilo me je groza od skrbi za vsakega od njih. Vsi smo se namreč zavedali, da to ni »kar en« maraton, to je Jungfrau maraton, kjer je potrebno preteči 42 km z 1823 m višinske razlike, s ciljem v Kleine Scheidegg, na 2100 Nm, ki se nahaja prav pod vznožjem veličastne gore Eiger.

Po krajšem nakupovanju, ženski del ekipe se je namreč želel opremiti s tekaškimi krili, se odpravimo proti Grindelwaldu, kjer nas čaka nastanitev v gorskem hostlu.


Grindelwald
Grindelwald je idilična vas na nadmorski višini 1034 m. Celotno Jungfrau regijo odlikuje odlična infrastruktura. Vsi kraji so med seboj povezani z zobato železnico, s katero se je mogoče pripeljati tudi na sam Jungfraujoch, na 3454 m, kjer je razgledna ploščad.
Hostel, kjer bomo bivali naslednja dva dni, je prijeten in čist. Cena nočitve z zajtrkom pa, glede na Švicarske cene, zelo ugodna, 30 €.

Po nastanitvi se nas nekaj, najbolj željnih svežega zraka, odpravi na krajši tek po okolici. Prijazni domačini nas pozdravljajo, Rudi že sklepa poslovna sodelovanja in si najde novo simpatijo, ki ni zahtevna, ne postavlja ultimatov in ne tečnari – kozo 🙂 🙂


14.9.2013:
Jutro pred tekmo
Bujenje ob 5 uri zjutraj. Zbudim se s cmokom v grlu. Zajtrk imamo naročen ob 6 uri. Komaj spravim vase dve rezini kruha, malo salame in kavo. Tudi ostalim ne gre kaj bolje. Naredimo še nekaj foto posnetkov preden z Rudijem pospremiva maratonski del Ricola tima do železnice, jim zaželiva srečo, z željo, da se vidimo na cilju. Še posebej me skrbi za Erno. Vem, da je dobro pripravljena, ampak je to vseeno le njen prvi maraton.


Podporna člana ekipe na pohodu do cilja maratona, Kleine Scheidegg
Midva, turista :), greva po nahrbtnika v hostel in se počasi odpraviva iz Grindelwald-a proti Kleine Scheidegg-u. Čaka naju dobre 3 ure in ½ hoje. Švica je le Švica, planinske poti so asfaltirane do 1600 Nm, kar jim niti ne štejem v plus, saj je veliko večji užitek hoditi po neokrnjeni naravi in se spotikati ob korenine. So pa pogledi na veličasten Eiger 3970 m, Mönch 4107 m in Jungfrau 4158 m nekaj edinstvenega, da sva pol poti z Rudijem hodila brez besed in le občudovala ta čudesa narave. V bistvu začutiš prav eno strahospoštovanje. Že po poti smo se v kombiju namreč pogovarjali o filmu Severna stena, ki je posnet po resnični zgodbi dveh plezalcev, ki sta bila prepričana v svoj uspeh v Steni smrti (Eiger), končala pa tragično.

Tako sva mimo Brandegg-a 1332 m prispela do Alpiglen-a 1615 m in vso to pot in še naprej do vasice Kleine Scheidegg 2061 m, kjer je malce višje cilj maratona, sekala poti zobate železnice. Tu sva si privoščila »kaficvečke«, edini švicarski zvarek, ki ga poznam še iz Lenzerheide-ja. 2 dcl mešanice – žganje, voda in kaplja kave. Močno, ko vrag 🙂 🙂


Tekma
Vso prehojeno pot sva gledala na uro in držala pesti za prijatelje in po svoje sklepala na katerem kilometru premagujejo napore. Moram priznati, da mi je bilo od skrbi kar slabo. Ob 11:30, torej dve uri in pol od starta maratona, sva se povzpela na 2200 m, 1 km pred ciljem, k jezeru, kjer sva se odločila, da pričakava najino druščino. To, kar se je dogajalo v naslednjih urah, sem do tega dne gledala le po televiziji. Na trenutke mi je bilo tako hudo, da sem se morala zbrati in preusmeriti misli upajoč, da vsak trenutek zagledam katerega od naših. Mimo naju so tekli izmučeni tekači, nekateri povsem v krču, drugi krvavi od padcev. Kriki tekačev zarežejo v srce. Gledalci ob strani so jim pomagali po svojih močeh, z raztezanjem, spodbujanjem, da je potreben le še spust do cilja.

Z Rudijem se organizirava tako, da on s slovensko zastavo čaka na vrhu zadnjega vzpona, jaz pa 50 m naprej proti cilju, v preži za fotografiranje. Prav kmalu zagledam Rudijevo vihravo mahanje z zastavo in že pritečeta skupaj z Robijem. Prevzamejo me čustva, poskusim narediti dobro fotografijo. V tistem trenutku niti ne vem ali mi uspe. Vidim le izčrpanega Robija in hkrati se mi odvali en kamen. OK, z njim je vse v redu. Kje so ostali?

Rudi se vrne na svojo prežo. Čakava ostale. V tem času mimo priteče Katja, kateri se ni videlo, da je za njo 41 km teka. Nasmejana hiti mimo mene proti cilju. Matjaža sem v gneči zgrešila. Se nismo videli že vsaj 9 let, zato ga takoj niti nisem prepoznala. Tudi Bojana prepoznam v zadnjem hipu, tako da sem na hitro naredila en posnetek.

Pravo veselje me prevzame, ko spet zagledam Rudijevo vihtenje zastave. Najprej zagledam Maksa, v naslednjem hipu zraven še Katarino in Arna. Vsi trije so z roko v roki tekli mimo. Pa spet solze. Maksov fotoaparat bo čist namočen 🙂 Zdaj čakam le še Ireno in Erno.

Za naslednjih 45 minut pa lahko rečem, da je bilo eno najtežjih kar pomnim. Zagledam Ireno, oblečeno v običajna oblačila, prihajati iz cilja proti meni. Najprej pomislim na Erno. Še zdaj me je groza, ko se spomnim tega trenutka. Najprej sem pomislila, da se je Erni nekaj zgodilo in je Irena odstopila zato, da ji pomaga. Komaj mi je lahko dopovedala, da jo je Erna prehitela, saj se je ona morala večkrat ustaviti zaradi trebušnih težav, dokler ni na 28 km odstopila. Bilo mi je tako slabo, da sem se komaj obdržala na nogah. Rekla sem si, da bom tam stala tako dolgo dokler ne zagledam Erne pa tudi, če grem potem celih 42 km nazaj v dolino. Po 40 minutah najprej zagledam roza kompresijske nogavice in nato še rdeče lase. Kako sem pa zakričala njeno ime 🙂 🙂 Me je slišala še preden me je zagledala. Tako vse tri skupaj tečemo do cilja. Vmes Erna še pove, da se je na vrhu vzpona še šminkala in popravljala frizuro 🙂 🙂 🙂


Zaključek
V cilju in zvečer pa analizirali in analizirali. Polni vtisov, veselja in prijetno utrujeni smo popadali v postelje. Aja, prej sem jim zapela še nekaj pesmi 🙂 🙂

Drugi dan po zajtrku sledi povratek v Slovenijo in dogovor, da se kmalu spet vidimo.

Hvala vam! Bilo mi je nadvse prijetno z vami! Še enkrat čestitke vsem skupaj! Če kdaj zberem toliko poguma in kondicije, da se udeležim Jungfrau maratona, bom zelo vesela, če bo ob meni takšna družba kot ste vi, Ricola tim 🙂

 

Lidija K. Vidmar
Ravne na Koroškem, 16.9.2013