Ko se sama sebi zdim neskončno pogumna oz.nespametna :))

Po štirih dneh ležanja, ko sem čutila prav vsak sklep kje in kako je sestavljen, se prebujala prepotena zaradi temperature, se davila v kašlju, me je že včeraj vleklo ven, na Uršljo goro seveda, da si od blizu ogledam to super luno. Ampak OK, sem si dopovedovala, ženska, v letih si že, ne nakoplji si pljučnice. Luna gor, luna dol…čez 18 let bo prav tam kjer je zdaj in mogoče še večja, še bolj super, še bolj me bo zaj….., še bolj…karkoli že 🙂

Danes po službi pa ni šlo več vzdržat. Če lahko delam lahko grem tudi na Uršljo goro, mar ne?? 😉

Sonce je že zahajalo, ko se odpravim. V temi. Prvič. Še dobro, da je bila Joy zraven 🙂 Že po poti sem se zavedala, da čist preveč gledam filme…vsi so šli z menoj, en kup volkodlakov, medvedov, živali, ki jih to vesolje ne pozna, skratka vsi, vsi smo šli na Uršljo goro 🙂 Čakajoč, da nam luna osvetli pot…..klinc. Vzamem lučko iz nahrbtnika, ki sem jo morala prej še sestavit, je bila razstavljena na prafaktorje. Ma ta lučka..nisem vedela ali šibka lunca pronica skozi veje ali le lučka kaj daje od sebe. Še dobro, da sem bila že tolikokrat na Uršlji gori, da bi tudi miže znala gor.

Pridem na vrh, olajšanje. Konec koncev sem danes tudi dosegla svoj letni cilj, 47-krat na Uršljo goro. Hotela sem, da je nekaj posebnega. In super luna to je, mar ne? 🙂 Čakam, čakam….zebe 🙂

Tam v daljavi se nekaj svetlika. Je to zahod sonca? Ne, ne more bit. Ta je na drugi strani. Lunca bo…ma ta lunca je čist navadna lunca. Nič večja kot običajno. Najbrž so kriva leta, ko se vid že slabša 🙂 

Kakorkoli, spijem pivo, nazdravim sebi, lunci, Joy in se odkotalim v dolino 🙂