Glej s srcem!

Ob fotografiji mojega zadnjega nastopa v Žireh je Vilko napisal komentar, ki me je spomnil na prijetna doživetja mojega otroštva. To so doživetja, ki so pomembna za osebno rast. Napisal je, da jeans in hlače ne pristojijo nastopajoči ob prepevanju nežnih pesmi, torej meni 🙂
Seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi odgovorila s kančkom sarkazma, da bi moški itak najraje videli, če bi ženske prepevale kar gole 😀

In tako sem se odločila, da zgodbo iz mojega otroštva delim tudi z vami. Ker želim, da je svet boljši.

V osnovnošolskih letih sem imela, kot mnogi v osemdesetih letih, le ene jeans hlače in spomnim se enega puloverja, črnega, s prekratkimi rokavi, katere sem vedno vlekla čez zapestja. Oblačila smo nosili drug za drugim. Ker nas je šest otrok si ne predstavljam kaj vse je moral ponositi najmlajši 😀 Pa vendar ni bilo tako hudo. Otroštva vsekakor nimam v spominu kot obdobje v katerem bi čutila kakršnokoli pomanjkanje.
Je pa ob nedeljah veljalo pravilo, da jeans hlače niso primerno oblačilo za v Cerkev, tako da sem takrat imela oblečene tudi najbolj nemogoče kombinacije oblačil. Vsaj meni se je zdelo tako. V tistem času je bila to velika obremenitev zame, saj sem se vedno rada lepo uredila, vendar ni bilo izbire. In da ne bo pomote, vedno smo bili urejeni, čisti, oblačila lepo zakrpana, nogavice zašite. Vendar sem jaz želela več. Rada sem bila lepa, namesto na lonec postriženih las bi veliko raje obdržala dolge kodre. Pa uši niso hotele mimo moje glave 😀 Ker sem imela kolena, zaradi igranja nogometa, več ali manj vseskozi potolčena, so mi bila tudi krilca prizanesena 😀

Neko nedeljo, ko nisem vedela kam naj se skrijem na cerkvenem koru, med pevci, da ne bi kdo opazil kako sem oblečena, se zazrem v našega slepega tenorista Tonija. Toni . Še danes slišim njegov prekrasni tenor, ki je zazvenel po Cerkvi polni ljudi.
V tistem trenutku, ko z največjim spoštovanjem zrem v Tonija, se zavem, da enostavno sploh ni pomembno kako sem oblečena. On tega ne vidi. On me ne sodi po oblečenih cunjah. On me vidi takšno kot sem.
Prelomni trenutek zvedave osnovnošolke. Od takrat naprej sem se veliko manj obremenjevala z nepomembnimi zadevami kot so oblačila, zadnjo modo, priznanimi blagovnimi znamkami. Seveda se rada uredim, vendar prednost dajem udobju in prijetnemu počutju. Tudi sama sem med tistimi, ki kljub polni omari oblačil nimajo kaj obleči, ko je treba na kakšno prireditev 😀

In zdaj zakašljam kot cvetlica iz Malega princa. Toda ne zato, ker bi bila morda prehlajena. Bila sem neumna, nevedna, slepa. Ja, ampak bila sem še otrok.

Naj zaključim, na kratko.
Iskati, poslušati moramo s srcem. Poskušajmo biti srečni.

2 kometarja

  1. Anka

    Hvala, da si delila svojo stopničko v odraščanju. Pravo bogastvo bi jih bilo vse zajeti.

  2. lidijatube Avtor prispevka

    Anka, hvala. Vsak ima zgodb za fajn debelo knjigo :))

Komentarji so onemogočeni.