Kampiranje ali kako je, če pes v šotoru prdi

Po lanskoletni, ne najboljši, izkušnji mojega dopustovanja v apartmaju v Premanturi, ko so mladci, ob rani uri, ko se žuri ob obali zaključujejo, v loku bruhali iz prvega nadstropja na moje malo zatočišče v pritličju, sem se odločila, da grem letos kampirat. Dolgo že nisem kampirala – če se prav spomnim je tega 5 let. Sama pa kampirala nisem še nikoli. No, vsaj na obali ne. Pravzaprav pa nisem bila sama, z mano je bila »svetovno« znana Whippetka Joy. Svetovno znana zato, ker jo fotografirajo prav povsod, kjer se nahajava. Na Veliki planini, 3 tedne nazaj, jo je en Američan ves navdušen fotografiral in komentiral, da imajo prav takega Kardashiani. Zgleda, da se v ZDA itak vse okrog njih vrti. Žalostno! Pa tudi to nekaj pove, da sem na svojem zadnjem koncertu na Uršlji gori bila ogovorjena, da me na Gori še niso srečali, pa čeprav sem v letnem povprečju več kot enkrat na teden gor. Drugi komentar pa je bil: »Ja, pes mi je pa znan!« Se je za zamislit, mar ne?

Torej, greva kampirat. En teden prej začnem nalagat stvari v mojega Peugeota 308 SW, kjer non stop svetijo vse lučke od motorja, ESP, ASN do UPM, skratka niti prodat ga nočem več, da me ne bi kdo hodil ustrahovat na vrata. Ampak lep je pa. Zlat, s panoramsko streho, pa tempomat ima…ima vse kar imajo veliki. Pač grem. Do koder pridem, pridem. Moj mehanik pravi, da nima kaj bit narobe. Mu zaupam. Stvari v avtu se kar naenkrat nabere tako veliko, da tudi, če bi se želel kdo pridružit bi ga lahko navezala le na strešne sani.

Prvi postanek – Fažana. Tega kampa nisem poznala, mi je bil pa priporočen. Takoj opazim, da so najboljše parcele rezervirane za pavšaliste. Vseeno počakam do 7 ure, ko začnejo delati na recepciji, da mi izpišejo proste parcele z elektriko. Dobim vsega skupaj le 5 parcel. Po ogledu vidim, da so vse brez sence, kar mi nikakor ne ustreza. Se poslovim od prijaznega vratarja ob vhodu v kamp in odpeljem proti Medulinu. Kamp Kažela je že moj stari znanec, tako da sem vsaj vedela kam grem.

Ob vhodu v kamp, kjer obiskovalce popišejo še preden izberejo parcelo, me je mladi gospod z zelo lepimi modrimi očmi in krasnim nasmehom na vsak način hotel poslati na FKK. Kljub mojemu zatrjevanju, da grem na ogled »tekstilnih« parcel je na listek zapisal FKK. Pa že zgledam bolj na free, nič narobe. Izberem parcelo blizu vhoda v kamp. Prva napaka. Na takšni parceli pač nisem mogla pričakovati kakšnega mirnega oddiha. Galama vsak večer do najmanj dveh zjutraj.

Postavljam šotor. Vmes še dvakrat pogledam navodila na Youtube. Seveda mi ga uspe zgledno postavit. Nisem pa pomislila, da je višina šotora 110 cm dejansko 110 cm in ni kar naenkrat 180 cm in da v šotor ne gre drugače it kot po kolenih. Že prvi dan sem premišljevala, da bi prespala kar na ležalniku. Vseeno se nekako spravim v šotor in se zvalim na blazino, ki deluje kot vodna postelja (kar misli si!).

Drugi dan Joy začne prdeti. Prvič ga vžge zvečer v šotoru. Oooo, madona kako to smrdi. Kot bi vedela, da šotor res ni najboljše mesto za takšne dišave si v naslednjih dneh izbere drugo ležišče – ležalnik pred šotorom. Tako manjka zunaj le še napis »Pozor, hud pes!« Le, da ta moj, hud pes, nikoli ne zalaja, nadvse ima rada prijazne ljudi in še raje priboljške. Ljudem, katerim ne zaupa pa se izogne. Je bil pa dober prijateljičin komentar, ki pravi, da njen pes smrdi brez prdenja 😀

Tretji dan uporabim vse mogoče finte, da bi Joy spravila v vodo, saj je bilo peklensko vroče in je bila obema potrebna osvežitev. Ampak ne! Dama več od krempeljčkov na tačkah pač ne bo zmočila. Odločila se je, da dopust preživi na ležalniku. In to je bila temeljita odločitev, ki je trajala do konca dopusta.

Po petih dneh si že zaželim mirne čečovske lokacije. 14 dni sicer ne bo šlo, ampak dajmo še malo zdržat. Spanja bore malo. Doma si bo potrebno spočiti po dopustu. Hooočem se naspat!

Sedmi dan vsa navdušena razlagam Joy, da greva doooomov 😀 Imam vse pospravljeno že pred sedmo uro zjutraj, čeprav vem, da se recepcija odpre šele ob osmih. Želja po domu je prevelika. Vredna postopanja po kampu, pred recepcijo.

Na poti nazaj doooolgo ni nobene možnosti postanka z wc-jem oziroma je na edinem postajališču, kjer sem se odločila ustaviti, pred wc-jem stal avtobus ljudi. Hvala, ne! Šibam dalje. Pred Logatcem je bila že strašna kriza. Takoj ob izvozu iz avtoceste zavijem na prvo gozdno pot in tazadnjo prislonim na cel šop kopriv. Stara mama je včasih rekla, da so koprive zelo zdrave, ampak ZAKAJ ŽE??

Toliko o letošnjem kampiranju. Potrebujem dopust po dopustu.