TEKAŠKI VIKEND

Ko je užitek biti zadnji in ko je za posladek srebrna medalja

Bad Klainkirchheimer Kaiserburglauf, 7 km – 28.9.2013

Kako se je začelo? Prijateljica Erna me, kot vedno, prepriča v odločitve, na katere sama najbrž nikoli ne bi pomislila. Ali pač ?! Vsekakor sem jih zelo hvaležna za to izkušnjo. To pot je bil to gorski tek Bad Klainkirchheimer Kaiserburglauf. Še preden sem sploh vedela, kam grem, sem naju prijavila. Kasneje začnem gledati traso. Start na 1061 n.m.v., cilj na 2039 n.m.v. To bo skoraj 1000 m vzpona. Huh!! Dolžina 7 km. Bolj, ko berem, bolj me grabi, da je ta pa le malo prehuda zame. Saj sem planinka ampak nekaj je slednje prehoditi, drugo pa preteči. Potem delam primerjavo z Uršljo goro, kjer je iz Raven do vrha še več kot 1000 m višinske razlike, pa nimam nobenih težav. Ampak, pot do vrha Uršlje gore je dolga 12 km, kar pomeni, da bo teh 7 km res kar hud breg.

Kakorkoli, dopovem si, da tečem za užitek in da bo to le še en sladkorček mojemu zajemanju življenja z največjo žlico, ki jo premorem 🙂

Ob 7ih zjutraj se dobimo na Poljani, kjer se nama z Erno pridružita še Štefan in Tatjana. Tatjana bo fotografinja,navijačica in bo uživala v lepotah narave Bad Kleinkirchheima in gore Kaiserburg.

120 km vožnje je hitro za nami. Tokrat za volanom Erna, kateri ne gre verjeti, da je slepa, kot se rada pošali 🙂

Dvignemo startne številke – 5, 6 in 7. Edini trije Slovenci. Na startu nas bo vseh skupaj 88 »norih« tekačev. Erna in Štefan vse tekmovalce že poznata. Jaz pa le poslušam »uh, ta je dobra«, »ta je full hiter«, in podobne … kaj kmalu mi je bilo jasno, da so se na startu zbrali le najboljši  gorski tekači. Pa saj je logično, saj gre za sklepni tek Avstrijsko koroškega pokala, kjer na koncu sledijo tudi podelitve najboljšim v sezoni, med njimi sta tudi Erna in Štefan, oba prva v svoji kategoriji.

Juhuhu, tale bo pa dobra ??!! Hja, nič, pravim si, da nekdo pač mora biti zadnji in naj jim bo v uteho, da bom to danes jaz 🙂 Ob krasni naravi, čudovitih jesenskih barvah, me to sploh ni več obremenjevalo.

Že takoj po startu so tekači začeli s precej hitrim tempom. No, vsaj zame. Tja do 3 km sem jim še sledila potem sem pa raje ubrala hitro hojo, saj mi res ni bilo, da bi se »stegnila« nekje, bogu za hrbtom, v eni avstrijski gmajni. Vzamem si čas za občudovanje narave in vedno tudi za nekaj besed z navijači in redarji ob progi, kolikor pač premorem znanja nemškega jezika. Ker sem opazila, da jih že precej zebe sem pospešila, da ne bi na cilju povsem obupali nad menoj 🙂 🙂

Tako pritečem pred zadnji breg in že spodaj slišim komentatorja, ki kriči v mikrofon »Lidijaaa Vidmar … » 🙂 🙂 Nisem slišala kaj je razlagal, predvidevam pa, da je povezano s tem, da jim je Erna povedala, da je to moj prvi gorski tek. 🙂 Že slišim glasno navijanje in vsa srečna in nasmejana pritečem skozi cilj. Za ciljno črto se še priklonim vsem, ki so me pričakali. 🙂 🙂 Sledil je res prijazen sprejem, objemi povsem nepoznanih ljudi. Najbolj vesela sem bila Erne, Tatjane in Štefana, ki so me spodbujali do prihoda v cilj.

Erni in Štefanu čestitke za odlično udeležbo v sezoni.

Hvala vam za to super izkušnjo !!

Jabolčni tek, Selnica ob Dravi, 9 km – 29.9.2013

Jabolčni tek ni bil načrtovan. Utrujenosti po gorskem teku ni bilo čutiti, dobre volje še vedno na pretek. 🙂 Glavni razlog za udeležbo pa je bil predvsem srečanje z nekaterimi člani Ricola tima Jungfrau maratona. Vedno je lepo srečati stare znance in prijatelje.

Slabo vreme je botrovalo, da se nas je na startu zbrala peščica 30 tekačev. Dolžina trase 9 km.

Po 7 km se pred menoj »nalima« redar na motorju in mi smradi pod nos. 500 m ga še prenašam pred seboj, potem se ustavim in mu pomignem, da naj gre naprej, saj mi je od smradu izpuha bilo že prav slabo. Prav kmalu zagledam Arna, ki mi teče nasproti in potem še Erno. Super sta, res! 100 m pred ciljem smo se morali še nujno ustaviti, saj je prijazen možak točil borovničke. Potem sledi skupni tek skozi cilj. Smeha res ni manjkalo 🙂

Tek zaključila s srebrno medaljo v svoji kategoriji, ki je bila prelahko prislužena, saj sva bili v moji kategoriji le dve prijavljeni. Kakorkoli že, kot pravi Štefan, ima prav vsak možnost, da pride na tekmo 🙂

Lepo je imeti prijatelje !! 🙂