Moja velika avantura iz leta 1991

Piše se leto 2011. Povsem naravno je, da z leti postajam starejša in bolj pozabljiva, zato enostavno moram napisati svoja doživetja preden jih povsem pozabim 🙂

Torej, pred 20 leti…pri svojih 21 letih, željna avantur, vržem ven idejo, da bi si kupila gorsko kolo in šla z njim na morje. Prijatelj me takoj prime za besedo in mi proda svojega. Takrat ni bilo povsem nič pomembno ali je gorsko kolo moško ali žensko, na koliko prestav, kakšna je teža, ipd. Moram pa povedat, da je bil že sam nakup kolesa avantura. Ker je prijatelj iz Škofje Loke, je bilo kolo potrebno nekako pripeljat v Žiri. Ker navadno, če se le da, ne kompliciram, sem šla v Škofjo Loko z avtobusom, nazaj pa sem se pripeljala s kolesom. Saj je samo 26 km, sem si rekla. Po dobrih 10-ih kilometrih me prehiti znanec in seveda ustavi in me vpraša po zdravju. Zakaj bi se mučila, če se lahko pelješ. In mi razstavi kolo, ga nekako spravi v prtljažnik in me pelje v Žiri. Ampak, ni še konec. Takoj za tablo Žiri ustavi, mi nazaj sestavi kolo in pravi, da naj se naprej peljem s kolesom, da bodo vsi mislili, da sem tako hitro prikolesarila iz Škofje Loke. Seveda mi noben ni verjel, saj nikoli nisem znala lagat.

Ideja, da bi šla s kolesom na morje, je dozorela v enem tednu. V tako kratkem času mi ni uspelo, da bi koga prepričala, da se mi pridruži. In če sem povsem iskrena mi tudi nihče ni verjel, da mislim resno, saj se je Slovenska osamosvojitvena vojna komajda končala. Na vsakem koraku so obstajali grenki spomini, barikade,…

V Gostilni na Vidmu mi podarijo kolesarski dres, ki ga še vedno hranim. Bi ga mogoče še kdaj uporabila ampak na 30 kilogramski dodatek bi ga danes težko spravila. In priprave se lahko začnejo.

Perilo pripravim en dan pred odhodom. Nisem pozabila na sendviče, pijačo in zemljevid. Seveda nisem niti pomislila, da bi vzela s seboj tudi kaj za primer »gumi defekta«. Dobro, da je včasih človek neveden in naiven, veliko lažje se živi.

Start ob 5:30 zjutraj, točnega datuma se ne spomnim več, vem pa da je bilo v začetku avgusta 1991. Peljem po praznih Žirovskih ulicah. Pred Gepardom (kava bar) še precej živahno. Seveda se ne izmuznem mimo neopažena. Kako le, če mi pa nekaj metrov pred Gepardom nahrbtnik pade iz prtljažnika, ker sem ga preslabo zavezala. Prijazni fantje takoj ponudijo pomoč. Rajko dobro zaveže nahrbtnik, da me je že začelo skrbeti kako bom prišla do stvari, ko jih bom potrebovala. Marjan pa me nadvse prepričljivo nagovori, da spijem kozarec viskija za hrabrejši vzpon proti Rovtam. Ko se zdi, da so stvari tam kjer naj bi bile se odpravim. Še vedno se ne znebim občutka, da mi prav noben ne verjame, da se dejansko odpravljam na morje s kolesom.

Pot preko Rovt do Logatca poteka brez težav. Če izvzamem strah pred divjimi svinjami, medvedi in vsemi mogočimi živalmi, ki jih v svojem življenju še nisem videla, v jutranji tišini pa se mi je zdela velika verjetnost, da vse prežijo samo name, da bi obirale moje kosti. Prekolesarim prvih 22 kilometrov. Potreben prvi pogled na zemljevid, saj niti približno ne vem kam. Edina cesta proti morju, ki mi je poznana,  je avtocesta, tam pa s kolesom žal ne gre. Torej, pred trgovino Alpina v Logatcu razgrnem zemljevid, pojem prvi sendvič in si ogledujem nadaljnjo pot. Proti Postojni bo treba. Itak.

Nadaljujem po samotni cesti proti Planini. Do Planine nisem srečala prav nobenega živega bitja. Za menoj 34 kilometrov, ko me prehiti prvi tovornjak, dostavljavec sladoleda. V Sloveniji jih je mnogo ampak poznam pa samo enega in prav ta je tisti dan dostavljal na Planino. Malo pokramljava, on ves čas pogleduje okrog kje so še ostali člani ekipe in mi nikakor ne verjame, da sem sama. Že takrat se zamislim, kaj ljudje res ves čas samo lažemo, da nam potem, ko govorimo resnico, prav noben ne verjame? Kakorkoli že, prav vesela sem bila srečanja. Takoj sem se lažje zapodila v neskončno pokončno in ovinkasto cesto proti Postojni.

Oddahnem si, ko končno prispem v Postojno. Za menoj je 42 kilometrov. Tam prehitim dva sotrpina in skupaj se odpravimo proti Kozini. Na zadnjem vzponu pred Kozino sem skorajda kriva prometne nesreče, saj me na motorju, ki ga spremlja glasna rock glasba, prehiti znanec iz Žirov in se ob dejstvu, da res vidi mene, in to na kolesu, skoraj prevrne. Že na daleč opazim, da se ustavi pri gostilni na Kozini in čaka … V trenutkih, ko še veselo pedaliram, da se srečava, se je njegovo začudenje že malce poleglo in njegove prve besede so bile: »Mater, sem lačen. A imaš kaj za jest?« Znebim se še preostalih sendvičev. Vsi dobre volje, saj vemo, da nas čaka spust proti Črnem Kalu, se še en čas zadržimo v gostilni. Prva pobegnem. Moške šank resnično magnetno privlači in potem nimajo občutka kdaj je potrebno odit.

Pot spet nadaljujem sama. Po 79 kilometrih je pred menoj lažji del poti, do Kopra. V Kopru, naj se še tako trudim, ne najdem poti iz obvoznice. Čez vozne pasove lahko le nemočno opazujem kako kolesarji uživajo na kolesarski poti, medtem ko se jaz dušim v avtomobilskem smogu. Ja, ja, in vem, da je na obvoznici za kolesarje vožnja prepovedana. Itak. Ampak sem vseeno dopustila policistu, da mi je to vljudno še enkrat obrazložil. Na čelu mu je pisalo: »Pa saj nisi blond, kako hudiča si se potem znašla na obvoznici?« Za mojim nasmehom se je pa skrivalo: »Ti kar govori, važno, da mi kaj ne zaračunaš.« Kot vedno je prijeten nasmeh in rahlo spogledovanje tudi tokrat pomagalo in šla sem, brez posledic, naprej svojo pot.

Po 102 kilometrih prevožene poti nadaljujem proti Hrvaški meji. Pot do meje je dolgočasna in utrudljiva – gor, dol, med kupi pločevine, ki je značilna za »Ferragosto«. Sečovlje, Dragonja, končno! Kam pa zdaj?

Še danes mi ni jasno ZAKAJ sem takrat zavila za Buje!?! To, da sem prevozila 12 kilometrov več, je v bistvu še najmanj kar se mi je lahko zgodilo. Leto 1991 je zapisano v zgodovino. Začelo se je s Slovensko osamosvojitveno vojno, ki se je zaključila 7.7.1991 in nadaljevalo s Hrvaško osamosvojitveno vojno. V času moje kolesarske avanture je v Bujah veljalo vojno stanje. Buje so postale vojaška baza. Najbrž mi ni potrebno posebej opisovati začudene poglede vojakov, ko sem v klanec porivala kolo mimo mene pa so vozili tanki?? Še zdaj me oblije, ko se spomnim. Nihče me ni ustavljal, noben nič spraševal. Buje sem samo želela čim prej zapustiti. V tistem trenutku sem res tudi sama sebe začela spraševati po svojem zdravju. Kaj mi je bilo, da sem se v najbolj neprimernem obdobju slovensko-hrvaške zgodovine odpravila s kolesom na morje? In to, SAMA!!?? Odgovor: mladostna naivnost, nevednost, želja po novih izzivih….skratka, nič slabega. Ostala mi je zgodba, ki bo lahko razveseljevala moje vnuke.

Tako, Buje so za mano. Oddahnem si, a ne povsem, previdno puščam za seboj manjše vasice. Po prevoženih 142 kilometrih zagledam pred seboj tablo Savudrija. Zdaj resnično lažje zadiham. V Savudriji sem pretekla leta večkrat opravljala počitniško delo, zato mi je vse, okolica, domačini, postalo domače. Po zadnjih 3 kilometrih pridem do počitniškega doma Zatišje. Ura je 17. Srečanje s prijatelji je sproščeno, veselo, čeprav sem bila še vedno pod vtisom dogodkov v Bujah.

Dobro se še spomnim Tonetovega komentarja: »Sem mislil, da je en kolesar Tour de France sfalil.« V dobrem razpoloženju med prijatelji in vsemi takrat prisotnimi obiskovalci počitniškega doma sem javno objavila, da od srca želim, da mi kdo kolo ukrade, da mi ne bo treba še nazaj kolesarit. Na mojo veliko nesrečo, ali srečo, je kolo drugi dan še kar stalo tam, kjer sem ga pustila in tako je bilo še vseh preostalih 7 dni.

V enem tednu sem si odpočila kolena in razbolelo rit. Počitniški prijatelji so mi želeli olajšati pot domov in mi priskrbeli prevoz do Pirana, kjer sem prenočila. Načrt je bil, da dam kolo v Kopru na vlak, in si tako prihranim nekaj truda.

Pot od Pirana do Kopra je hitro za menoj in okrog osme ure zjutraj že stojim na železniški postaji. Na moje vprašanje, kdaj odpelje vlak za kolesa, dobim odgovor, da šele ob 19 uri zvečer. Ker so se spomini in bolečine po enem tednu že razblinile, je bil moj odgovor jasen: »Takrat bom pa jaz že doma!« Sedem na kolo in odrinem proti Črnemu Kalu.

Spomini pa povsem le niso zbledeli. Spomnila sem se kako lepo se je bilo spuščati od Kozine navzdol, kar pa pomeni, da se bo nekako potrebno tudi povzpeti nazaj. Pred prvim vzponom še zadnjič poskusim srečo, z avtostopom. Kdo ustavi? Policist, kdo pa drugi. Vpraša me, kaj počnem. »Halooo, štopam, menda, a se ne vidi?« Sledi nekaj sekund tišine, ko me vzvišeno opazuje. »A pa ti veš, da imaš ob sebi kolo?«, še vpraša. »Itak. Saj zato pa štopam.« Vzvišenemu policistu zmanjka besed, s kazalcem si samo še potrka po čelu, pokaže name in se odpelje. Jah, saj, mogoče ima pa še celo prav. Sedem na kolo in zagrizem v klanec.

Pred Postojno sem bila res že zelo, zelo utrujena. Po poti se ni zgodilo prav nič več posebnega. V zadnjem klancu pred Postojno se me je loteval obup in sem kolo vrgla v stran, da se je obrnilo dva metra pod cesto. En čas sem obupano sedela ob cesti. Po krajšem počitku se mi misli umirijo in si le dopovem, da je najhujši del za menoj in da imam le še 42 kilometrov do doma.

V Logatcu že pošteno preklinjam. Kockasta cesta mi povsem razboli rit. Oddahnem si, ko se začnem vzpenjati proti Rovtam. Vzpona ni in ni konec. Je pa ja samo 11 kilometrov do Rovt, ampak zdelo se je, da jih je 100 in več. Končno prispem v Rovte. Zdaj se samo še spustim do Žirov in sem doma. Ampak ob razboleli riti tudi spust ni več užitek.

Prvi postanek v Žireh naredim v pizzeriji, ki jo je takrat vodil Daniel Rampre, Danči, slovenski Joe Cocker. Spomnim se prijaznega povabila na pijačo že pokojnega, odličnega pevca in strastnega motorista, Romana Mlinarja. Seveda nisem več razlagala od kod prihajam. Kdo bi mi pa verjel?