Ko dve nori Slovenki mešata štrene avstrijskim tekačem :)))

Začenjam že verjeti, da sem tiste sorte ženska, kateri se vedno kaj takega dogaja, da je dobro zapisat, da se ne pozabi 🙂

Sredi tedna navadno že potekajo dogovori »kam za vikend«. Menda je v soboto tek okrog Velikovca (Völkermarkt). Erna pravi, da je to ravninski tek, po asfaltu, 9 km in da naj se prijavim, ker ji vedno težim, da mi bregi ne ležijo in da raje tečem po ravnini. Ok, se prijavim. Kot navadno sploh ne pogledam letaka o teku. Nalepim ga na svoj FB profil in to je to. Če Erna pravi, da je to tek po mestu, grem pač na en izi trening.

Ma klinca!! Pripeljeva se do Velikovca in nikjer sledu o kakšnem teku. Če bi pogledali letak bi že vedeli, da je start pri restavraciji Karawankenblick, tako pa … Najprej sredi Velikovca sprašujem enega Slovenjgradčana, če tudi išče kje je start teka. O teku se mu ni sanjalo. Erna se mi smeje in pravi, kako da sprašujem prav Slovenca. Se mi pač ni bilo potrebno mučit z nemščino 🙂 Saj v pomoč mi pa ni bil 🙂

Peljeva ven iz mesta in se ustaviva na črpalki. Tudi tu noben ni vedel, da je kje kak tek. Ko omenim Lilienberg se en gospod oglasi, da mogoče bi se pa še nekaj 100 m naprej res kaj dogajalo.

Imel je prav. Ampak, ob pogledu na označeno progo na travniku in potem v gozd, v breg, me mine. Zeblo je, deževalo, pihalo. »Pa saj nisem nora, da bom v tem tekla in še po mokri travi, in v breg. Kje je zdaj tista ravninca? Tu se lahko še poškodujem.« pravim Erni. »A ti bi bila le fina tekačica, al ka?« me odpravi 🙂 Ja, itak. Kdo bi se v takem še podil okrog? V tistem trenutku se odločim, da ta tek spustim.

Greva si ogledat progo in Erna se odloči, da se prijavi. »Če sem že tu grem tečt, se bom čez leta imela vsaj čemu smejat,« pravi in greva v restavracijo, kjer je dvignila startno številko. Pogledajo mene, odkimam … »bom samo navijačica« 🙂 Z Erno se greva ogrevat in vedno bolj me prijemlje, da bi se tudi sama spustila v tekaško avanturo. 15 minut pred startom tečem v restavracijo in dvignem številko. Seveda je spet bilo kar nekaj smeha, saj so si me zapomnili, ko sem prej vztrajno zatrjevala, da ne bom tekla 🙂 Še hitro preobleči in na start.

Zbrala se je prav zajetna gruča tekmovalcev. Vseh skupaj nas je bilo na startu 118, ženske, moški vseh starosti. Z Erno sva edini Slovenki. Takoj po startu začnem prehitevati, kar je zame nekaj novega 🙂 🙂 🙂 Juhuhu, to pot pa le ne bom zadnja 🙂

Pretečem prvi krog, slišim svoje ime in »smile to the camera« 🙂 Kaj pa vem, v tistem trenutku je bil to bolj kisel nasmešek 🙂 Drugi krog … pred koncem drugega kroga me že prehitevajo tisti najhitrejši, ki tečejo že tretji krog. Tretji krog .. vse se nekako razredči. Pa kje so vsi tekmovalci? In smo spet pri letaku. Če bi ga pogledala bi vedela, da je bil ob 13 uri start za več skupin in po dveh krogih smo ostali samo še tisti, ki smo se odločili preteči 9 km, torej 5 krogov. V četrtem krogu me prehiti še nekaj tistih, ki so tekli zadnji krog. V petem krogu pa nikjer več žive duše 🙂 🙂 🙂 Sto metrov pred ciljem mi nasproti priteče Erna in skupaj jo ucvreva skozi cilj. Pravi, da je pritekla v cilj dve mesti pred menoj in se prav tako čudi, kje za vraga so zdaj vse tiste ženske, ki sva jih prehitevali.

Po pregledu rezultatov vidiva, da smo na 9 km tekle le tri ženske 🙂 Tako da je bil skupni izkupiček pričakovan. Erna prva v svoji kategoriji in prva absolutno, jaz pa prva v svoji kategoriji in tretja absolutno. Jebiga 🙂 🙂 🙂

Tekme so vedno odličen trening, če se seveda ne obremenjuješ s časom in rezultatom.