Moj prvi polmaraton: Julija & Romeo Verona 2014

Rezultat silvestrskega druženja z Urbanimi tekači je bila prijava na polmaraton Julija & Romeo v Veroni. Ker sem predvidevala, da bo okrevanje po operaciji trajalo dalj časa, se na polmaraton prej nisem prijavila. Na silvestrovanju, v Medulinu, pa Urban in Jasmina povesta, da je ena tekačica odpovedala in se je sprostilo mesto. Takrat sem si mislila bolj to, da tudi če ne grem tečt, pa je Verona sigurno lepa in se je že zato vredno udeležiti prireditve. Prijava oddana. Pika 🙂

V januarju tako sledi nekaj treninga. Skupno 102,22 km teka, 64,31 km pohodništva in 8,5 km teka na smučeh. Najdaljši tek 18,7 km. Poskusila preteči 21 km ampak je zmanjkalo moči. Tolažim se, da bodo na polmaratonu postajališča s hrano in vodo in bom s tem pridobila še tisto nekaj moči, kar mi jo je na treningih zmanjkalo. V prvem tednu v februarju dodala še skupno 17 km teka, 22 km pohodništva in 5 km teka na smučeh. Zadnji teden pred polmaratonom nekako ni bilo prave volje za tek. Koncertu, »Pesem je ena sama ljubezen« v DVO Velenje, sem dala prednost. Petje je namreč še vedno prvo na seznamu mojih aktivnosti 🙂

Pred odhodom še preverim, če sem sploh prijavljena. Pod mojim priimkom ni nobenega. Nekaj ne štima. Urban sporoči, da so me poitalijančili in sem postala Vidimar 🙂 Za nameček so me dali še pod Slovaško. Uh. Nekako se mi ni zdel dober znak.

V soboto, 15.2.2014, jo z Urbanimi tekači mahnemo proti Veroni. Prisotna je nervoza, tako da se mi popoldne niti ni več dalo hoditi po mestu in nakupih. Zgodnji počitek in posledično bedenje od 4ih zjutraj dalje. Najprej sledi jutranji fotošuting 🙂 Tris in Tris iz Otiškega vrha pri Dravogradu so namreč na mojo željo izdelali prav posebno tekaško krilo.


Med zajtrkom komaj spravim vase en rogljiček in nekaj kruha. Sem namreč med tistimi, ki jim adrenalin ustavi apetit. Upam, da to težavico kmalu premagam, saj je vseeno lažje premagati daljše razdalje, če je nekaj obloge v želodčku 🙂

Od hotela do starta je cca 2,5 km. Ravno prav za ogrevanje.

Na startu se nas gnete nekaj čez 7000 tekačev. Slišim več različnih jezikov. Polmaraton v Veroni je vsako leto zelo dobro obiskan, to leto naj bi bil celo rekorden. Z Erno, Tanjo in Darinko skupaj premagujemo zadnje minute pred startom. Vzdušje maratonsko. Bobni adrenalin povzdignejo do vrhunca. Ne vidim več nobenega, ki bi mu uspelo stati na mestu. Start in vriski tekačev, glasni navijači, nas kar ponesejo. Meni ob takih trenutkih prav vse dlake stojijo pokonci in navadno se tudi solzam težko uprem. Trenutki, ki jih je res vredno doživet!

Tanjo in Erno kmalu izgubiva. Z Darinko skupaj premagujeva kilometre. Tempo okrog 6 minut na kilometer. Pogovorni tempo. Med tekom obdelava vse naše super olimpijce, zlato Tino, bronasti Vesna in Teja ter Prevca. Prejšnji dan je Peter Prevc k svoji prvi, srebrni olimpijski medalji, dodal še bronasto. Super dečko. Do 16 km z Darinko tečeva skupaj. V 17 km pa mene že začne zmanjkovati. Ko zagledam rešilca z vklopljenimi lučmi, začne delati še psiha. Na eni strani zagledam tekačico, bruha. Malo naprej dva, s krči. Vse to me še dodatno zdeluje. Sama sebi dopovedujem, da zdaj mi pa res ni treba odnehat. Sem pa ja tik pred koncem! Kaj ko bi nekaj metrov prehodila? Poskusim. Naredim tri, štiri korake. Ni govora, omotica je še večja. Spustim se v rahel tek, okrog 7 min na km in si govorim, da je cilj zadovoljstvo in da ga moram doseči. Ko se spustim v areno in slišim množico navijačev vsa utrujenost kar izgine. Spet vse dlake pokonci in solze. Dosegla sem cilj! Zmogla sem! Juhuhu 🙂