ISKAT GREM SONCE …

Že tedne prej sem se odločila, da grem za prvomajske praznike, ko naj bi bili štiri dni prosti (podaljšan vikend) v Medjugorje. Ko pa v službi pade odločitev, da bi bili doma kar cel teden, se v trenutku odločim, da pobegnem iz tega turobnega, aprilskega vremena. Iskat grem sonce 🙂 V prvem planu je Paklenica, slapovi Krke, Medjugorje, Mostar, Sarajevo. Kje pristanem bom pa še videla. Saj tudi v Dalmaciji ni najlepša vremenska napoved ampak vseeno upam, da bo kaj boljše kot tu. Z željo, da nastane tudi kak lep posnetek.

26.4.2014 – sobota

Do 10 ure dopoldne sledijo jutranja gospodinjska opravila in zadnji napotki sinu, da bo vse še stalo, ko se vrnem, vsaj približno tam, kjer je, ko se odpravim. Za vsak primer v avto dam še kitaro. Nikoli se ne ve kdaj prav pride. Navadno je takrat, ko bi jo potrebovala nisem imela zraven. Prav zato rada potujem kar s svojim avtom, da je edina omejitev prostor avtomobila in ne moj hrbet.

Aja, pa na facebook napišem, da bi bila kava okrog 12 ure,v Ljubljani, zaželena. In ne smem se pozabit ustavit v Velenju, da oddam očala, ki jih je včeraj sodelavka pozabila na sestanku.

Kot naročeno Tina (Tabu) po radiu poje Na romanje…vse izključim…in se odpravim, na romanje 🙂

V Velenju oddala očala. Kavi sem se, kljub povabilu, odrekla. Morje preveč vabi. Najprej sem se zapeljala do Lipice. Nostalgija. Konji so najlepše, najplemenitejše, naj… živali in pogled nanje mi vedno polepša dan. Najbolje je vandranje začeti z najlepšim. Ker pa je začelo deževati je bil to res en hiter sprehod tam okrog. Moj jekleni konjiček namreč že nestrpno pričakuje nadaljevanje poti 🙂

Pršenje me je spremljalo vse do Velebita. Vmes pokuka sonce. Velebit pa odpre okno v svet 🙂

Veličastni pogledi. Sem se morala že kar prisilit, da se nisem ustavljala vsakih 20 km. Kar nekaj fotografij med potjo je vseeno nastalo.

Pot do Paklenice je bila daljša kot je bilo načrtovano. Kot ponavadi. Malo lutanja, preveč se namreč zanašam na Sygic Micko 🙂 V Paklenico se pripeljem že kar utrujena, saj je za menoj prevoženih 550 km. Kot prejšnje leto ustavim pri hotelu Bluesun Alan. Če ne bi bila utrujena in ne bi bilo tako pozno bi se odpeljala drugam, saj tu ni prav poceni. Soba 507 je pa lepa, s pogledom na morje. Hotel je precej poln. Najbolj glasni so Slovenci, itak.

27.4.2014 – nedelja

Zbudim se v turobno, temačno jutro, tik pred nevihto.

Svetlo nebo v smeri proti Splitu odloči, da kar spakiram in se odpravim. Manita peć bo še kakšno leto počakala 🙂 Najprej v Zadar, da končno grem še do “pojočih” stopnic. Nikoli prej kar nekako ni bilo priložnosti, da bi si vzela čas, ali pa jo je vreme zagodlo. Lani ob takem času je tako pihalo, da me res ni mikalo postavati po Zadru. Letos pa se Zadar že nastavlja jutranjim sončnim žarkom. Prijeten sprehod med živ žav-om ribičev, ki so svoj ulov marljivo zasipali z zdrobljenim ledom in ga nalagali na ledo vozila.

Naredim nekaj posnetkov in že sem pri stopnicah. Čudoviti zvoki. Morske orgle. Stopnice se raztezajo čez približno sedemdeset metrov obale in pod njimi, na nivoju najnižje oseke morja, je navpično na obalo vgrajeno 35 cevi različni dolžin, premerov in nagibov, ki se poševno dvigajo do obalnega tlakovanja in končujejo v kanalu (servisnem hodniku). Na ceveh so LABIUMI (piščali), ki igrajo 7 akordov iz 5-ih tonov. Nad kanalom so perforirane kamnite stopnice skozi katere izhaja zvok – z morjem potisnjen zrak.

To je mesto spoja ljudskih idej in veščin z energijo morja, valov, plimovanja, mesto za sproščanje, premišljevanje in razgovor ob mističnih tonih neprekinjenega koncerta “orkestra Narave” (internet vir).

In že me cesta vodi proti Šibeniku. Odločim se, da se ustavim v Srimi in pozdravim Zorko. Po poti naberem rože zanjo in občudujem številne vetrnice ob cesti. Pa spet sem lutala. V Paklenici je bilo na tabli napisano nekaj več kot 80 km do Šibenika, jaz sem jih pa do Vodic imela že 170 km 🙂 Ampak…če bi šla po avtocesti pa vsega tega, kar sem, ne bi videla.

In spet sem se nasmejala, ker so tisti trije avti, katere sem srečala, trobili. Nekak se mi ni zdel, da bi kaj narobe delala 🙂

V Srimi smo v preteklih letih večkrat letovali. Se je kar spremenilo. Polno novih hiš, tudi urejeno veliko bolje kot takrat. Trgovina, bife, še vedno tam kot včasih.

Apartmaji pri Zorki so tudi zrastli za eno nadstropje. Na Zorko in Iveta me res vežejo zelo lepi spomini. Kadarkoli sem poklicala Zorko in  rezervirala termin se je Ive v ozadju oglasil, da naj ne pozabim kitare. Ko sem ob večerih prepevala  je sedel za hišo, tako da ga nisem videla in bil ves čas tam dokler nisem zaključila. Všeč mu je bilo, vem. Iveta danes žal ni več. Zdaj si ogledujem hišo v upanju, da Zorka stopi ven in se nasmeje. Hkrati pa me je kar strah, da tudi nje več ni. Zagledam njeno hčer, obdeluje vrt. Pozdravim in vprašam po Zorki. Pravi, da skrbi za njene otroke v Zagrebu, zdaj ko sta z možem v Srimi. Po eni strani mi je bilo škoda, ker je nisem videla, po drugi strani sem si pa oddahnila, ker vem, da je z njo vse OK. Prvotni načrt je bil tak, da dan ali dva ostanem v Srimi. Ker pa Zorke ni bilo jo popiham dalje, v smeri proti Šibeniku, slapovom Krke. Pri Šibeniškem mostu naredim postanek. Danes ni bilo kakšnega junaka, ki bi skakal bungee jumping. Nazadnje, ko sem jih gledala, me je bolj stisnil pogled na prižgane sveče. No, danes ni bilo ne sveč in ne skakalcev, le prelep panoramski razgled.

Pridem do začetka nacionalnega parka Krka. Zanimivo je, da vsa leta, ko smo letovali v Srimi, nismo niti enkrat prišli do slapov Krke. Enkrat se nas je več spravilo, da bi šli z ladjico, pa nas je lastnik ladjice (ropotijo, ki crkne, ko se pregreje) peljal do Roških slapov (menda). Tisto je tudi bila prava dogodivščina. Pa ne bom zdaj o tem. Zdaj sem končno tu. Pred vhodom v nacionalni park Krka. 90 kun dam za vstopnino in jo mahnem peš. 800 m spusta do vhoda v park. Lahko bi se peljala z avtobusom, seveda, vendar, kadar imam za tako razdaljo možnost, da jo prepešačim, jo tudi bom. Moram priznati, da me je bilo malo strah, saj na peš poti ni bilo žive duše. V mislih sem že premlevala kako bo trpelo nekomu mednožje, če me napade 🙂 🙂 Spodaj, z vstopom v čudoviti svet narave, se prepustim in uživam. 1900 m sprehoda, kjer je kaj videt in slišat. Živalce so res glasne, prevladujejo žabe 🙂

Potem skoraj pretečem tistih 800 m razdalje v hrib. Spet edina. Dandanes se res nobenemu ne da več hodit peš, če ni treba. Sem bila pa deležna krasnega razgleda, za katerega so bili drugi prikrajšani.

Odločim se, da nadaljujem pot po avtocesti, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, kolikor se poznam, da bo potrebno spati v avtu, pa čeprav ura kaze šele 14:00 🙂  Med vožnjo se sprašujem kaj bom z rožami, ki sem jih nabrala za Zorko. Včasih, ko sem pisala dnevnik, sem jih vlagala med liste, za spomin, kot herbarij. Zdaj, ko tipkam, si bo treba omisliti kaj drugega. Tudi avtocesta je prazna, kar mi prav paše, da se ne rabim posebej mučit s prometom. Je vožnja veliko bolj sproščena.

Moj naslednji cilj je Medjugorje. Na meji z BIH me policaj vpraša če imam zeleno karto. Pojma nimam. Vsako leto mi jo vključijo pri zavarovanju, letos se pa res ne spomnim, da bi me vprašali, če jo želim. “E, i šta ako je nemam?” “Morate ovdje u restoran i kupite tu graničnu osiguranje ” Kaj sem hotela? Grem v tisti bife in dam za zeleno karto, ki velja samo en teden, 15 EUR. Se nasmejem in jim pomaham proti meji. So bili vsaj prijazni.

Takoj se opazi, da sem v drugi državi. Ceste bolj uboge, hiše pa dajo občutek, da se tu prebijajo iz dneva v dan. Najboljša fora je bila ta, da stojim pred semaforjem, kjer na desni strani sveti zelena luč, na levi pa rdeča. Pa verjemite mi, da tam ni večpasovnic 🙂 🙂 Ker ni bilo prometa jo kar pihnem skozi križišče 🙂

Po prihodu v Medjugorje najprej vozim rodeo po makedamskih luknjah. Prejšnji teden mi je avtomehanik zamenjal ležaj. Ne vem, če ne bo spet treba. Luknje so bile res take, da sem dvakrat spredaj celo počohala. Parkiram in si začnem iskati sobo. Takoj mi pade v oči Pansion Maja. Vprašam, prosto, 12 EUR nočitev. Zelo ugodno. Soba 16, lepa, tuš, wc, čisto in urejeno.

Se hitro nastanim in jo že maham proti cerkvi. Kdor še ni bil v Medjugorju lahko napišem le to, da je to kraj, kjer te kljub vročini mrazi. Moram rečt, da sem en “nejeverni Tomaž” kar zadeva prikazovanj Marije, me je pa globoko ganila vera ljudi, ki sem jih srečevala. Vsa tista tišina in predanost je res ganljiva. Molitev je povsod, v vseh jezikih. Pri cerkvi duhovnik s krasnim tenorjem poje pesem.

Odločim se, da grem še do križa. Da vsaj nekaj se vidim danes. Sledi pretresljiv vzpon, kjer običajni pohodnik potrebuje cca 45 minut. Pretresljiv zato, ker srečujem ljudi, ki komaj hodijo. Vera je res močna. Vzpon je pa skalovju, ob poti je križev pot. Na vrhu je ogromen bel križ, obdan s tisočerimi svečami, sporočili. Razgled prekrasen.

Ker se že mrači jo kar hitro popiham nazaj v dolino. Vajena skal, gora, tečem z “gore”. Spodaj še kupim Marijin kipec in dva roženvenca za spomin. Glede nato, kaj vse je danes za mano, niti ne pretirano utrujena. Ampak, bodi dovolj, jutri je nov dan 🙂

28.4.2014 – ponedeljek

Zbudi me tiho škrebljanje dežja. Svetlikanje v smeri križa sporoča, da bo, kljub jutranjemu dežju, lep dan. Ob 8 uri res neha deževati. Nisem imela drobiža zato nisem prišla do kave v penzjonu. Spodaj je avtomat. Včeraj je Jozef (fant, ki dela vse) založil. Ni mi ostalo drugega kot da se odpravim in po poti nekje spijem prvo kavo. Najprej grem proti vrtovom sv.Franje in zanimivi vasici, poimenovani Majčino selo.

Nazaj grede me smerokazi usmerijo proti poti molitve na breg, kjer se je Marija prikazovala vidcem. Pred začetkom si končno privoščim kavo. Z gospo, ki me postreže, izmenjava nekaj besed. Je iz Mostarja. Pohvali mojo srbohrvaščino 🙂 Omenim, da smo se je učili v šoli. In že sva obujali stare čase, ko smo se tako mi kot oni učili cirilice. Radi smo imeli tiste čase, ugotoviva. Zdaj pravi, da ni več tako kot je bilo. Pri njih se najbolj čuti prepad med muslimani in srbi. Včasih tega ni bilo. Ni bilo važno kdo si, kaj si, živeli smo skupaj, v slogi. Pogovarjava se tudi o Medjugorju. Pravi, da je večina tistih, ki so živeli v času videnj, že umrla. Res je, da je vse skupaj postalo že precej skomercializirano ampak vera je močna. Ona veruje. Poslovim se in se odpravim, v breg, med skale, spet 🙂 Srečam skupino Italijanov, Francozov in Slovencev. Med njimi en čas postojim. Prisluhnem cerkveni pesmi. Vse so lepe. Čeprav večino še vedno znam na pamet ne pojem zraven. Hočem ostati nevidna. Vzpenjam se do vrha, pazljivo, saj je kamenje zelo spolzko zaradi dežja. Mesto prikazovanja je pod vrhom. Na tem mestu je Marijin kip, kjer skupina Slovencev moli litanije. Ne morem si kaj, da ne bi podvomila v videnja. Lepo pa mi je, ko vidim, koliko ljudem to pomeni, jih združuje, jih dela boljše kot so. Vera je v meni. Tako sem odraščala. Na cerkev, kot objekt, gledam kot na neprecenljivo kulturno dediščino, kjer najdem mir. Ob povratku se ustavim še pri komuni Cena colo.  Grem še do cerkve. V Medjugorju je danes povsem običajni delovni dan. Otroci se vračajo iz šole. Opazila sem, da se prav vsak, med igro in pogovori s prijatelji, pri cerkvi obrne v smeri cerkve in se pokriža. Me kar spreleti. Lepo.

V penzjon se vrnem prijetno utrujena in me kar zmanjka za dve uri. Potem se odpravim do cerkve. Po poti srečam znanca iz Žirov. Izmenjava nekaj besed in že greva vsak svojo pot. Pri cerkvi sedem na klop in prisluhnem govoru patra, ki je bil prisoten na enem od videnju. Množica ljudi sedi in posluša. Pater ne dramatizira, je precej realen človek. Ne čakajte čudežev, pravi, le odprite se, milost je namreč v vaši bližini. Milost je videti, slišati, milost je v ljudeh. Zaradi ljudi in njihove močne vere Medjugorje živi. In vsi potrebujemo eno tako Medjugorje. Neko uteho, kjer najdemo upanje.

Vrnem se v penzjon, spijem medjugorsko pivo in zapišem zgornje 🙂 Pri Jozefu poravnam nočitvi z upanjem, da se naslednje leto spet vidiva. Danes v Medjugorju zaključujem, jutri zjutraj spet na pot, proti Mostarju, Sarajevu.

29.4.2014 – torek

Rana ura, zlata ura 🙂 Zbudim se ob 5:45. Potiho se spravim, spodaj spijem še kavo iz avtomata, pojem banano, se zapeljem do cerkve, se poslovim in ob 6:30 sem že na poti proti Mostarju. Vozim po cestah, ki zelo spominjajo na slovenske ceste, polne so lukenj.

V Mostarju parkiram na označeno parkirišče. Piše, da je plačljivo ampak nikjer nič, kjer bi se plačalo. Utica je mogoče nekoč služila temu, da je nekdo kasiral, zdaj zgleda bolj zapuščeno.  Najbrž zaživi v sezoni. Tudi parkirišče, čeprav je tik ob starem delu mesta, je povsem zapuščeno. Kar malce strašljivo. Ker se ne mislim dolgo zadržati v Mostarju, ga pustim, z upanjem, da bo tam tudi ko se vrnem 🙂  Naredim nekaj posnetkov cerkve v bližini in križa na gori.

Namen pa je poiskati tisti znani stari most – najpomembnejši mostarski spomenik, ki je danes pod Unescovo zaščito – obnovljen most prek Neretve, ki stoji namesto v zadnji vojni porušenega starega kamnitega mostu, ki ga je leta 1566 zgradil Mimar Hajrudin. Kamenje na cesti je znak, da sem prestopila v stari del mesta in sem na pravi poti. Ker sem še zelo zgodnja, le sem in tja srečam koga. Pridem do mostu, naredim par posnetkov, in že šibam nazaj. Kaj pa vem, na prvo žogo, nič posebnega. Temačno, turobno, megleno jutro. Been there, done that 🙂

V Mostarju se ustavim še na Gazprom bencinski črpalki, kjer za 2,35 KM natočim polno. Bencin je v Bosni kar dosti cenejši, od 2,15 do 2,35 KM. Čeprav navadno točim sama se nisem mogla upreti prijaznemu in nasmejanemu fantu 🙂 Ob točenju sva malo pokramljala in se smejala. Vprašam ga tudi, če bom lahko plačala v eurih in pravi, da naj se naredim, da drugega nimam in bodo vzeli 🙂 Dejansko je bilo tako. Sem se prav nasmejala. Zelo prijazne tudi ženske za pultom. In pa še nekaj. Notri se kadi, kar me spet spomni na dobre »stare« čase. Prav zadiši mi in občutek nostalgije spet privre na dan. Full fajn.

Med Mostarjem in Sarajevom, do Jablanice, cesta katero ponovim v bližnji prihodnosti, v obratni smeri. Upravičeno opevanje doline Neretve. Prekrasna. Je malo mest ob cesti, kjer bi lahko ustavila, zato malo posnetkov.

Pred krajem Ostrožac sem se ustavila kar ob stanovanjski hiši, saj sem »morala« slikati njihov most. Uh, kakšna bi bila šele panoramska fotografija iz zraka.

Čelebići – raj u raju, tako piše na tabli in drži. Bujno zelenje, čista reka Una, lepo …

Pridem v Sarajevo. Na začetku vse razkopano, povsod nekaj delajo. Kolone, kolone, premikala bi se hitreje peš, vendar mi tabla pove, da je do Baščaršije še 8 km. Malo potrpim in 1km pred Baščaršijo parkiram v parkirni hiši Jadranka. Kadar ne vem točno, kje sem, vedno zaženem Sports Trackerja, da najdem nazaj svoje izhodišče, če slučajno preveč »padem not«, tako je tudi tokrat 🙂

Stara Baščaršija, srce in duša mesta, ki s svojimi trgovinicami, rokodelskimi delavnicami, kafiči in čevabdžinicami ustvarja prijetno vzdušje. Že v dopoldanskem času polna. Slišim predvsem Slovence. Privoščim si čevape, s seboj vzamem pa še zeljarico in krompirušo. Njami 🙂

Ves čas svojega vandranja sem imela res srečo z vremenom. Po Baščaršiji sem hodila uro in pol. Takoj, ko sem sedla v avto, je pa začelo deževat. Komaj sem čakala, da zapustim Sarajevo. Ne maram gneče. Pa še prigoda v parkirni hiši, kjer sem komaj pregovorila gospoda na blagajni, da se je namesto s 5 KM zadovoljil z 4,80 KM, saj eurov ni smel vzeti. Ja, dobrota je sirota. Na Baščaršiji en slovenski poba ni imel za WC in sem namesto 1 KM gospe pustila kar 5 KM. Evo, če ne bi plačala še za fanta pa ne bi imela težav pri plačevanju parkirnine. Ampak, ker se ne dam, sem toliko časa težila, da se je zadovoljil z 4,80 KM 🙂

Deževalo je potem vse do meje s Hrvaško. Nekaj malega je bilo avtoceste, ampak res nekaj malega. Pri plačilu cestnine prejemajo samo KM ali pa EURO bankovce. Euro drobiža ne sprejemajo. Po cesti, ki mi jo je izbrala Sygic Micka, se mi res ni sanjalo kje vozim. Do Zenice še nekako, potem pa po enih stranskih poteh, ki so bile zaradi dežja že skoraj neprevozne. Deževalo je pa tako, da sem komaj kaj videla pred seboj.

Takoj, ko zagledam tablo Zenica, se spomnim na Zenica Blues – Zabranjeno pušenje, ki je bila železni repertoar naših mladostnih druženj:« U Zenicu kada podjem ja prati me pet, šest drotova, okružni sudija rek’o dvanaest godina dvanaest godina strogog zatvora«, sem si prepevala, še celo popoldne je nisem mogla izbit iz glave 🙂

Od Doboja naprej pa vse v cirilici. Današnji mladini bi bilo vseeno ali se znajde na Kitajskem ali pa v Bosni, povsod bi težko prebrala kje se nahaja 🙂 Ponekod je pod cirilico napis še v latinici, drugje ne. Bolj, ko se peljem proti meji, več cirilice.Res se mi ni sanjalo, kje vozim. Vmes dvakrat vidim celo tablo za Beograd in sem že mislila, da se je Sygic Micki zmešalo. Potem sem se tolažila, da OK, bom šla pa še Beograd malo pogledat 🙂 Skozi naselje Crkvina me je že kar malo grabilo, saj nisem vedela kje sem in da je Šamac mejni prehod. Ko Sygic Micka kar naenkrat pravi, da bom prečkala mejo, se začnem spraševati ali bo Srbija ali Hrvaška 🙂 Hrvaška, hvala Bogu. Mejni prehod imajo Bosanci tako zakompliciran, da komaj najdeš pot, kjer prečkaš mejo. Vse je v cirilici, itak. Saj jo še znam brati ampak traja en čas, na cesti pa ne gre kar tako ustavljat. Ja, Bosna me je kar izmučila 🙂

Hrvati pa spet nadvse lepo urejeno avtocesto, vse do naše meje. Hrvaške avtoceste napram Slovenski so nadstandard. K njim bi se bilo treba učit it. Sklepam, da naše ceste delajo Bosanci, saj Slovenca v Bosni najbrž ni srečat na gradbiščih, zato pa v cestah ni razlike, se motim?

Zadnja postaja pred domom pa postajališče na Dravskem polju. Kadar potujem sama se vedno, ko sedem v avto, zaklenem. Tako so me učili, zaradi varnosti 🙂 Prav na tem postajališču se mi pa zdaj prvič zgodi, da se mi približa gospod in potrka na okno. Sem ga tako grdo pogledala, da je kar korak nazaj stopil 🙂 Predvidevam, da se mi vnaprej ni več potrebno zaklepat 🙂 🙂 Možak se le ni znašel z našo vinjeto, ni vedel kaj naj z njo. Mu pokažem kam in kako jo nalepi, on le »uh, Gott«. Po pogledu sodeč bi lahko nekako prevedla:«Kaj se bodo ti nori Slovenci še spomnili«.

Vesela, da sem doma. To popotovanje je bilo bolj uvertura, test v poletni dopust, ko naj bi bilo pred menoj okrog 8000 km vožnje. Vožnja sama, kot opažam, mi niti približno ne dela težav. Seveda, če gre za vožnjo izven mest. V mestih bi hitro popenila. Ne maram gužve. Torej, poletni meseci, ko je povsod vrhunec sezone, ni najboljši čas, da se podajam na tako dolgo pot. Drugo, kar je, so prenočišča. Za 8000 km dolgo pot potrebujem avtodom. V poletnih mesecih so priporočljive rezervacije nočitev, kar pa zame ni, saj nočem, da me karkoli obvezuje na dopustu. Iskanje nočitve mi je stresno. To, da potujem sama, mi pa paše 🙂

Iskat sem šla sonce in ga prinesla domov. Danes me že cel dan razvaja 🙂