Moj drugi mali maraton – 19. Ljubljanski maraton, 26.10.2014

Sem si morala vzeti en teden časa, saj sem dan po maratonu, zaradi močnih emocij, pisala le nepovezane stavke 🙂 Pa saj mi tudi en teden kasneje ne gre veliko bolje 🙂

Še vedno pa trdim, da je bil 19. Ljubljanski maraton, nepozabno, neponovljivo, enkratno doživetje. Kako naj drugače napišem? Težko je strniti vse občutke v nekaj besed. Navijači so nas kar ponesli po trasi. Neverjetni. Če ni bilo drugih pripomočkov za navijanje so tudi pokrovke in ponve prišle prav. Vsi, ki se najdete v napisanem, res, hvala. Bili ste čudoviti! Naši zmagovalci! 🙂

Kot dan dnevu ni enak tako tudi noben mali maraton ni drugemu enak. Čeprav prvega ne pozabiš nikoli, se bom spomnila Verone predvsem po tem, da je bilo od 17 km naprej zelo težko. Ljubljanski mali maraton pa pretečen z izjemno lahkoto, kar gre sigurno velika zasluga odlični spodbudi ob trasi in mojim trem »Vzajemna bejbam«, s katerimi smo skupaj tekle vseh 21 km. Irena je prihranila kar nekaj vicev, Eva redno kontrolirala tempo, da nismo bile prehitre, Romana pa že s svojo prisotnostjo motivira 🙂

Med tekom se je zgodilo kar nekaj prijetnih dogodivščin. Prva je bila tekačica, ki je pred nami tekla v »našem« krilu Slovenia Running. Vse smo jo glasno pozdravile in se nasmejale ob zanimivem naključju. Med  20.000 množico to res lahko poimenujem naključje, mar ne? 🙂

Po pretečenih 10 km med nami teče debata, kako nam gre. Vsem nam je šlo krasno. Nobenih težav. Sem celo dodala, da se še dobro ogrela nisem pa je že 10 km mimo. Takrat se en fant obrne in me pogleda. In pravi, da se ni obrnil zaradi komentarja ampak zato, ker je prepoznal Žirovko. Spet smeha 🙂 Dialekta res ne morem skrit 🙂 S tem fantom (Hidria) smo se potem še kar nekajkrat prehitevale, tretjič s povabilom na rundo 🙂 1km pred ciljem pa le pravi, da ima bolj umirjen tempo, ker ga čaka še 21 km. Takrat šele pogledam barvo njegove štartne številke in vidim, da je maratonec. Zaželim mu srečo in se s smehom odzovem na njegovo povabilo, da se mu pridružimo še naprej na dodatnih 21 km. Drugo leto, fant iz Idrije! 😉

Na 15 km vlečem iz žepka papirnate robčke, saj je nekoga za menoj strašno tiščalo. S skupnimi močmi smo nabrali robcev dovolj, da se je olajšal 😀 Ja, tudi to se dogaja na daljših tekih.

Z roko v roki pretečemo zadnjih 500 m. Naša štiriperesna deteljica je z nasmehom do ušes pretekla skozi cilj. Spiker nas je opazil in z navdušenjem in precej glasno pozdravil prek mikrofona 🙂 Posebna dobrodošlica je pričakala Romano, ki je morala kot najbolj nora bica maratonka podati izjavo za časopis Dnevnik, kar ji je »zakuhal« sin. To je bil njen prvi mali maraton in prepričana sem, da nikakor ne zadnji 🙂

Prihod v cilj je vedno, ne glede na pretečeno razdaljo, ganljiv. Navijači, vzdušje, občutki, da zmorem, da lahko, so neverjetni. Vedno se orosijo oči. Tokrat še posebej. Po prihodu v cilj zaslišim za hrbtom svoje ime. Se obrnem in zagledam Tanjo. V rokah drži pivo. Zame. Janez, tokrat med navijači, je poskrbel, da sva s Tanjo takoj prišli do tako želene tekočine 😉 Hvala vama, tisočkrat. Pa ne samo za pivo. Za veselje, objeme, za vse 🙂 Tega sigurno nikoli ne pozabim. Sledi obvezen fotošuting 🙂

Sem poskusila nekako “nametat” vse doživeto, z upanjem, da se drugo leto vidimo! 🙂
Prilagam pa še zbrane utrinke Urbana Praprotnika. Na 7:45 vas pozdravljamo nasmejane štiri mušketirke 😉