Nebesa so na zemlji tako blizu, le oči je potrebno imeti odprte…in srce

Danes se odločim, da naredim zapis o kolesarski turi. In to ne kar eni kolesarski turi. Skupaj se je nabralo 76,41 km in krepko čez 1000 višincev. Ampak, kaj bi to! Prečudovita narava, super vreme, fajn družba, kar kliče po še…

Zakaj Golica? Že pred časom sem jo imela v mislih, vendar vzpon iz Labota (Lavamünd), pa mi je prijatelj odsvetoval, da je ubijalsko dolgočasni vzpon, brez razgledov, ki vodi le po asfaltu in te množično prehitevajo motoristi, kar vsekakor zmoti tisti mir, ki ga iščemo mtb kolesarji. In mi pošlje povezavo http://deejay.blog.siol.net/2010/05/24/pernice-ko-tudi-kolesarji-obmolknejo/. Odločitev pade. Čez Pernice na Golico. Želim videti kraje, kjer tudi kolesarji obmolknejo 🙂

Prvotno zastavljeno traso kar hitro spremenim, ko se mi pridruži še Vaso, odličen vodič, prijetna družba. Brez njega bi me pošteno stiskalo po avstrijskih hribovskih poteh, kjer nisva srečala žive duše.

Startam ob sedmi uri zjutraj (25.6.2015) proti Dravogradu, kjer se mi ob 7:30 pridruži Vaso in skupaj nadaljujeva proti Trbonjam, po stari cesti. Ob Dravi, z jutranjimi meglicami   za katerimi že kuka sonce, je pot prav čarobna.

V Trbonjah čez most in dobrih 100 m po kolesarski poti in že zavijeva levo, v Gortino, proti Pernicam. Začne se vzpon. Od tu pa narava začne pisati pravljico. Odveč je prav vsaka beseda, le želim vam lahko, da kdaj to doživite tudi sami.

Začnem se zavedati, da bo potrebno priti na cca 1500 Nmv 🙂

V Pernicah se že pojavi želja po dobri kavi. Menda se je treba ustaviti na kmetiji Herman, tam imajo vse. Tabli Herman in mejni prehod kažeta smer naprej in kar naenkrat sva na mejnem prehodu, brez kave 🙂 Bo treba počakati do Golice. Do tja je še dobrih 15 km.

Gozdna cesta se vije vse do Golice. Vaso pripomni, da le v Avstriji lahko vidiš obcestne odsevnike na gozdnih cestah. Cesta je zelo dobro utrjena, primerna za prevoz z avtomobilom, čeprav nisva srečala prav nobenega, ne z avtom, ne na kolesu, ne peš 🙂

In končnooo, Golica 🙂 Ne vidim toliko jezera kot stavbo pred seboj, ki nakazuje, da se da dobit kavo in da je odprto. Hja, na koncu je zgledalo, da imajo le pozno spomladansko čiščenje, vendar sva imela na izbiro vsaj kavo iz avtomata in bila je presenetljivo dobra. Zdaj ne vem več ali je bila le želja po kavi tako velika ali je res bila tako dobra. Res je bila dobra 🙂

Okrepčana s štrudljem in kavo jo ucvreva proti Košenjaku. Kdor je kdaj bil na Golici ve, da je od jezera, ki je na višini 1080 Nmv, do odcepa za Košenjak potrebno grizti kolena po asfaltu. Na kratki razdalji se dvigne za cca 300 Nmv. Ko zagledam odcep in makedamsko cesto se mi res oddahne, čeprav vem, da vzpona še ni konec.

Slediti je potrebno avstrijskim markacijam, ki pripeljejo v deželo hobitov, vsaj mene je spomnila nanje in na deželo Šajersko. Enostavno obstaneš. Vseh lepot se ne da stlačit v žep, naredim pa vsaj nekaj posnetkov.

Tako se iz cca 1500 Nmv spustiva do Planinskega doma na Košenjaku, kjer je pravi direndaj, vendar vseeno uspeva prit do regeneracijskega napitka 🙂 Obvestiva vse najine, da sva OK, prečekirava fb, všečkava, komentirava…pač, po starem 😀

Sledi še en panoramski postanek

in spust proti Viču. V Dravogradu zaključiva z “super je blo, pa še kdaj” in jo mahneva vsak v svojo smer. Mene čaka še odsotnih 8 km do Raven, ampak je bil veter tokrat na moji strani.

Ko zagledam tablo Ravne na Koroškem, napišem le še Hvala Bogu…do naslednjič.