Black Hole Bike Fest Marathon 2015

Najprej vse čestitke organizatorjem. V Podpeci, Črna na Koroškem, se je zgodil in se dogaja še cel teden (18.7. – 26.7.2015), na visokem nivoju organiziran, Black Hole Bike Fest.


Maskota maratona Kalči 🙂
Foto: Boris Keber

Udeležba na Black Hole Bike Fest Marathon-u vsekakor ni bila načrtovana, kot že mnoge moje aktivnosti do sedaj ne 🙂 Hotela sem se ga udeležiti le kot opazovalka najbolj norih kolesarjev pod soncem. Dva dni prej pa že potekajo pogovori, da se udeležimo »lažje« vodene 20 km trase maratona Perk Mandeljc, čeprav še v soboto zjutraj, na dan maratona, nisem bila prepričana ali gremo ali ne. Odločitev pade malo čez šesto uro zjutraj in ob osmih že na poti v deželo kralja Matjaža, v Podpeco, v Mitnek, kjer je bilo središče dogajanja.

Moja dobra ali pa slaba lastnost, kakor hočete, je, da nikoli ne preverim trase, kadar gre za organiziran tek ali kolesarjenje. Zaupam tistim, ki me spravljajo zraven, da poznajo moje zmožnosti 🙂 In ta, Black Hole Bike Fest Marathon, pa čeprav med Perkmandlci, je res najbolj nor med norimi kolesarskimi avanturami. Moja nasploh prva kolesarska, saj maratona Bioterme pač ne morem postaviti na isti nivo, saj tam gre za cestno kolesarjenje.

Na spletni strani http://www.blackhole-marathon.si/razpis/ si preberem, da je trasa za Perkmandlce primerna za vse kolesarje. No, o tem bi se dalo razpravljati. Letos imam za seboj čez 600 km gorskega kolesarjenja, res da po utrjenih makadamskih poteh, vmes tudi nekaj stezic, in lahko napišem, da trasa Perkmandlc ni primerna za vse kolesarje. Če hribolazci stopnjujemo zahtevnost z lahka, zahtevna in zelo zahtevna pot, spada trasa med zahtevne. Maraton Črna lukna in Klasik pa med zelo zahtevne.

Vse se začne na startu in konča na cilju, če imaš srečo. Prijava in prevzem startnih številk brez težav. Čuti se malo nervoze. Ampak, če ne veš kaj te čaka, je le-te veliko manj.


Pripravljena…


Ko se ti sanja ne kaj te čaka 🙂
Foto: Polona Pečnik

Še zadnji posveti z vodjem ture Perkmandlcev Danilom in gremo:


Foto: @photodEE


Nič hudega sluteči Perkmandlci se zapodimo avanturi naproti 🙂
Foto: Polona Pečnik

Po startni ravnini pa kar takoj v breg. Cca 3 km. Da bi tu posnela kakšno fotografijo se še spomnila nisem. Je bilo dovolj dela z umirjanjem sape 🙂

Potem trasa vodi malo dol malo gor po prelepi Koroški, dokler ne pridemo do travnika, ki vodi ob smučišču. Se probam peljat. Nak. Bi rada še šla na kak zmenek in v cilju okusila hladno pivo, zato raje sestopim 🙂


Foto: @photodEE

Končno prikolesarimo do vhoda v rov. Zunaj čez 30°C. Vsi komaj čakamo, da se spustimo v hladen rov podzemlja Pece, na prijetnih 8°C. Redko kdo je pomislil, da bi pri 30+ s seboj vzel še kakšno dodatno oblačilo. Sem predvidevala, da bomo teh 6 km odbrzeli skozi rov, zato tudi sama nisem vzela zraven vetrovke. Danilo poskrbi zame in mi ogrne vetrovko z besedami:«Si pa ja naštimana kot za na plažo, ne pa za v jamo!« Danilo, hvala 🙂

Kolesarjenje po podzemlju je pravo doživetje in ga priporočam vsem, ki ste po duši vsaj malo avanturista. Posamezniki s fobijo si raje izberite druge načine sproščanja adrenalina. V rov brez luči – ni variante! Moja pohodniška lučka se izkaže neustrezna za na kolo, kjer je hitrost precej večja. Brez Nejca, najbolj simpatičnega udeleženca Perkmandlcev, ki je pred menoj osvetljeval s svojo MagicShine lučjo, bi jaz kar hitro pristala v steni prvega zavoja.


Prvi postanek v rovu…in obvezen fotošuting z Danico.
Foto: Vlado Kamnik

Kako, na kakšen način, se je ob fotografiranju izrisal srček pod mojim sedežem, še odkrivamo. Vsekakor ni fotomontaža. Upam, da ne gre za zunajzemeljski pojav 🙂


In še uradna fotografija iz podzemlja, po 6 km, tik pred izhodom iz rova…
Foto: Miha

Po prihodu iz rova me kar prestavi, ko iz 8 pridem na 30+°C. Vrnem vetrovko Danilu in si domišljam, da sledi le še spust v dolino in je to to. Endomondo kaže prevoženih 12,5 km. Torej jih je treba vsaj še 7,5 km nekje nabrat. Ko Danilo pravi, da nas čaka najtežji del trase, ga ne jemljem resno. Že po prvem kilometru v klancu do koče na Pikovem pa vem, zakaj najtežji del trase, zdaj tudi vem, zakaj v koči naročijo eno Pikovo in ne eno pivo. 5 km vzpon do koče, brez skorajda vsake sence, pri 30+, brezvetrje, je, verjemite, peklenski. Še muh ni bilo, jim je bilo prevroče. Na sredi poti me je rešil gel, drugače bi že objemala kakšno drevo ob poti. Tudi poln bidon vode se je na teh 5 km vzpona izkazal za komaj zadosten. Kako si vsi oddahnemo, ko zagledamo cerkev in kočo, ni potrebno posebej pisati. Danilo je bil pravi motivator in je vprašal, če bi se kdo šel vmes še spovedat v cerkev, saj je padlo kar nekaj sočnih po klancu gor.

Sledi še zadnja 2 km spusta v cilj.

V cilju veselo snidenje s prijatelji, analiza ob pivu, čestitke za uspešen zaključek ture in že pade odločitev, da še pridem, vendar drugič po trasi maratona Klasik, kjer ne bo vmesnih postankov, razen tistih, ki si jih bom izbrala sama 🙂

Zadnji stavek sem napisala še preden sem si ogledala objavljen kratki video posnetek trase, ki ga je objavil Branko:

In še Brankov zapis in vtisi:
Gremo na bicikel_Black Hole Marathon 2015

Odločitev, ali drugo leto na traso maratona Klasik, pade po tehtnem premisleku in dobrih pripravah 🙂