Ko se dobro počutim, kjer sem …

Aaaah, novo jutro, prelepo jutro na Ravnah na Koroškem. Uršlje gore danes ne vidim, je nad oblaki in se kopa v soncu. Jo pozdravim vsako jutro, če ne drugače pa prek spletne kamere.

Uršlja gora, ja, med nama je posebna privlačnost. Saj ni treba, da grem na Goro vsak teden, da se le spomnim, da je tam, da me čaka, je dovolj. Lahko jo primerjam z Blegošem, vendar ne. Edina primerjava bi lahko bila, da toliko kot v Poljanski dolini ljubiteljem narave in hribov pomeni Blegoš toliko Koroškim Uršlja gora. Že cerkev, ki jo krasi na vrhu in je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, je nekaj edinstvenega. Uršljo goro vidim vsak dan, na vsakem koraku me spremlja. Enkrat obsijana s soncem, drugič malce pobeljena s snegom, tudi s kapo, ki napoveduje slabo vreme, je lepa. Da ne pozabim omeniti jesenskih popoldnevov, ko sonce ob zahajanju zariše žareči sij čez njeno obrobje. Mogočna, čudovita me vsak dan vabi, da jo obiščem. Iz Naravskih ledin je potrebna le ena ura in že sem na vrhu, kjer se duša spočije. Ni važno kako težak dan imam za sabo. Na vrhu se vse izniči in življenje je lepo.

Večkrat dobim postavljeno vprašanje kako sem se Žirovka znašla na Ravnah? Odgovor je zelo preprost. Ravne imajo vse kar potrebujem, želim.

Iz stanovanja takoj lahko stopim v naravo, čez cesto je smučišče Poseka, športni stadion, bazen, fitnes, savne, čudovit grajski park…skratka vse kar želi imeti športno aktivna oseba čim bližje. Sedem na kolo in že v pol ure mi Koroška ponuja prečudovite razglede na Peco, Uršljo goro in okoliško hribovje.

Glasba je pomemben del mojega življenja. Glasbene in kulturne prireditve so na Ravnah na zelo visokem nivoju. Le kdo še ni slišal za najboljše Jazz prireditve Kompleksa? Zaradi pozitivne odmevnosti so festival slovenskega jazz-a prestavili na Ravne, kar tudi nekaj pove. Res je jazzno 🙂 Na Koroškem je doma glasba. Toliko zborov in posameznih glasbenih izvajalcev na tako majhni površini ne boste našli nikjer drugje v Sloveniji.

Ljudje so odprti, preprosti, veseli.

In konec koncev je dom tam, kjer je srce.

Pogosto me preseneti kakšen dogodek, ljudje, ki povezujejo Žiri in Ravne na Koroškem. Moje prvo presenečenje je bilo srečanje s Primožem Suhodolčanom, sinom Leopolda Suhodolčana. Mi, v Žireh, smo rastli ob pripovednih delih Leopolda Suhodolčana. Vendar sem vedno vedela le to, da se je rodil v Žireh. Da je kasneje živel na Prevaljah in krojil kulturno gibanje kot predsednik Kulturne skupnosti na Ravnah na Koroškem sem izvedela šele ob preselitvi na Ravne. Malce nerodno, ma tako je. Tudi jaz nisem učena prišla na svet 🙂 Po njem je v okviru Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah poimenovana pionirska knjižnica. Prav prijetno je spremljati zdaj Primoževa dela, ki je nadaljeval očetove zgodbe in objavlja za najmlajše.

Drugo zanimivo srečanje je bilo dve leti nazaj na odprtju prodajne razstave božično-novoletne dekoracije Floralhouse izpod rok florističnega umetnika Andreja Rusa v starem železarskem obratu – štauhariji, muzeja železarne Ravne, ko srečam Žirovca Tomaža Lukančiča. Seveda se mi ni sanjalo, da je ta koroško žirovska naveza temelj Floralhouse, ki ima sedež v Žireh. Železni Božič nas je z glasbeno vizualnim nastopom popeljal v svet božičnih železnih sanj. Razstava je bila resnično nekaj novega, pravo presenečenje ali kot so sami napisali … kot železna srajca božičnega časa se bodo porušile meje stvarnega …

Zanimiva žirovsko koroška naveza, čeprav ne neposredno povezana z Ravnami na Koroškem, je tudi skupno delovanje fizioterapevtke Žirovke Nežke Poljanšek in Črnjanke Tine Maze. Žirovci smo prav tako trdoživi, trmasti in delovni kot Črnjani, tako da takšna naveza, povsem razumljivo, ruši tabuje in spreminja v izvedljivo vse kar se zdi nemogoče 🙂


Foto: Slovenske novice

Kar nas zelo povezuje pa je tudi čipka, ljubezen do klekljanja. Na Koroškem je kar 12 aktivnih skupin, ki ustvarjajo res čudovite čipke in je vsaka razstava prava paša za oči.